Karantenci 2: Karantenci med Panonijo in Alpami – velika dilema
Skočimo zdaj za par stoletij v prihodnost. Nahajamo se na skrajnem zahodnem robu Panonske kotline. Tu naletimo na prve dokaze obstoja karantenske skupnosti izven njihovega originalnega poselitvenega območja. Nesporno je dejstvo, da so bili Karantenci prvo slovansko pleme, ki je potovalo tako daleč na jug iz svoje prvotne domovine. Toda, zakaj so se podali na tako dolgo in tvegano pot? Kdove. Obstaja nekaj teorij. Ena govori o azijatskih Avarih in drugih stepskih hordah, ki so vršili brutalen pritisk na praslovanske skupnosti vzhodne Evrope in tako pognali v beg cela plemena in narode. Druga, ki v strokovnih krogih uživa nekoliko več upoštevanja, pa pravi, da so se Karantenci čez čas enostavno toliko namnožili, da jim je njihova karantena na jugu pripjatskega močvirja postala pretesna. Svet slovanskih starešin se je dobro zavedal, da bi lahko Karantenci zaradi svoje čudaške narave v danih razmerah postali potencialno nevarni za širšo slovansko okolico. In zadnje, kar so si želeli je bilo, da bi karantenski virus izbruhnil iz karantene in se ponovno naselil med njimi. Zato se je svet slovanskih starešin takrat v svoji veliki modrosti odločil, da je originalna karantenska karantena dotrajala in da je za razširjeno pleme Karantancev potrebno poiskati novo, večjo karanteno – in najbolje, da čimdlje stran. So se pa staroslovanski očaki tudi spomnili, da so nekoč od nekih bizantinskih trgovcev slišali legende o neki deželi daleč na jugu, zaprti med visokimi gorami, nedostopni, pokriti z mračnimi gozdovi, polnimi svakojake nevarne zverinjadi.
''To bi bilo nekaj za Karantence'', so se enoglasno strinjali.
Tako so torej Karantenci nejevoljno pobrali svoje motike, sekire, medico in gusle, svoje babnice in deco naložili na lojtrske vozove, vpregli vole in se še zadnjič v slovo ozrli na svojo rodno karanteno. Svet slovanskih starešin, ki je budno nadzoroval dogajanje, pa jih je le nestrpno opozoril, boječ se, da si ne bi Karantenci slučajno premislili: ''Dovolj je bilo sentimentalnosti, kolegi. Kar brž na pot.'' In tako so Karantenci še zadnjič nekaj mrko zagodrnjali v tla in odvlekli svoje lojtrske vozove dol proti jugu, ostali Slovani pa so veselo mahali za njimi, srečni, da so se jih rešili.
In tako so Karantenci tistega lepega poletnega dne, 28. julija leta 515, ob 16.47 popoldne, po dolgem večmesečnem potovanju končno stali na jugozahodnem robu Panonske kotline. Panonska kotlina, ki so jo med potjo prekoračili po dolgem in počez je bila sicer široka, odprta, plodna in rodovitna, in bi vsakemu drugemu, manj sofisticiranemu plemenu, gotovo predstavljala krasen kraj za poselitev. Tu je bila prst mehka in prhka, trave in vode je bilo v izobilju, gozdovi so bili bujni in polni merjascev - in kamorkoli si pogledal, je bila pokrajina odprta, odprta do skrajnih obzorij, na vzhodu, zahodu, jugu in severu. In ker je bila tako prekleto odprta, je Panonija zbujala v Karantencih peklenski občutek nelagodja. Navadili so se že bili namreč tiste svoje zabite karantene tam gor na robu pripjatskega močvirja, kjer jih ni nikoli nihče nadlegoval. Navadili so se svoje zaprtosti, kjer so lahko počeli, kar se jim je zljubilo, težili en drugemu, kolikor se jim je ljubilo, in se nekaznovano mlatili s sekirami po buticah, kolikor jim je čudaška karantenska duša dala. Zato sta jih odprtost in svoboda Panonije delala nemalo živčne. Potrebovali so svojo karanteno in to čimprej. Panonija jih je spravljala ob pamet.
Ampak, seveda niso bili vsi Karantenci taki. Nekateri med njimi so celo prav uživali v prvih mesecih, ki so jih imeli priložnost preživeti izven karantene. Na panonskih ravnicah so se počutili svobodnejše, odprtost jih je navdihovala in jim dajala krila. Želeli so si ostati in zaživeti svobodno življenje kar tukaj, izven tiste njihove domnevno usojene karantene. Eden takih je bil Svobodin Hrabromir. In tako je Svobodin tistega dne zbral okrog sebe svoje Karantence in takole jim je govoril:
''Poslušajte, moji Karantenci! Zemlja, na katero smo prišli, je videti zdrava in rodovitna. Bil bi greh, če bi jo pustili vnemar. Zato je moj predlog, da ne iščemo več nobene nove karantene, ampak da se naselimo tukaj, sredi panonske ravnice. Tu bomo živeli v obilju in svobodi, če bomo le dovolj drzni in iznajdljivi. Kaj porečete?''
Karantenci pa so mrko gledali v tla in se praskali po nosu.
''Poglejte vendar!'', je nadaljeval Svobodin. ''Tule, med Donavo in Blatnim jezerom, med Tiso in Dravo, si lahko postavimo gradišča, kot jih slovanski svet še ni videl. Vse naokoli so rodovitna polja, žito bo bogato obrodilo, naše črede se bodo hitro pomnožile. Ustvarjali bomo ekonomske presežke, kar nam bo omogočilo, da se bomo od zaostalega agrikulturništva v generaciji ali dveh povzdignili med civilizirane narode. Naša lesena gradišča bomo sčasoma pozidali in razširili, jih spremenili v prava mesta, kot jih imajo na Bavarskem, na Frankovskem ali Laškem. Obilje hrane bo spodbudilo razvoj novih obrti, sekundarnih in terciarnih dejavnosti z višjo dodano vrednostjo. Spodbujali bomo razmah zasebnega sektorja, kar bo imelo multiplikativne učinke na nadaljnjo delitev dela in na razvoj novih in novih dejavnosti, na inovativnost in podjetniško zagnanost, od katere bo imelo korist celo naše karantensko pleme! Naše ženske se ne bodo več oblačile v raševino in ovčje kože, niti ne bodo več hodile naokoli kot predimenzionirane medvedke, s kožuhom namesto las, z zašpehanimi trebuhi in povešenimi joškami – oblačile se bodo po frankovski in laški modi, vitke bodo in sexy, skrbele bodo za svoj videz in nam lepšale vsakdanje življenje. Namesto ovčetine, goveje župe in špehnatih svinjskih kotletov se bodo naučile pripravljati zdravo mediteransko prehrano, ki jo bomo dopolnjevali z vrhunskim vinom iz naših lastnih vinogradov. Gradili bomo bolnišnice in šole, naše otroke bomo naučili pisati in brati, ustvarili bomo svojo literaturo v našem lastnem jeziku, pošiljali naše najbolj sposobne mladce na šolanje v tujino, da bomo vseskozi v stiku z razvojem svetovne znanosti! In cel svet bo vedel, da tu živi ponosno, močno, bogato pleme, ki si je naredilo svoj dom pod soncem in ki ne beži več pred nikomer. Kaj porečete, bratje Karantenci?''
Karantenci pa so se še kar naprej mrko spogledovali, se čohali po bradah in razmršenih grivah. Nato se je oglasil največji in najbolj osoren med njimi, Smradognoj Kurojeb.
''Aaaa…Kwa prawš? Čst nč te nism razumu.''
Ostali Karantenci so zaskrbljeno pritrdili Smradognoju. Tudi oni niso čisto nič razumeli. Svobodin je govoril kot v nekem drugem jeziku.
''Aaa… in kwa je to, Frankovska?'', se je opogumila še Spomenka Merjaščevec in si potegnila smrkelj iz nosa.
''A's ti mal prewč medice popiu, Svobodin?'' je nasmejal zbrano druščino še plemenski komedijant Ritoznoj.
Svobodin je poskusil argumentirano kontrirati: ''No, poglejte… Morda vam res nisem predstavil zadeve tako, kot bi jo moral. Bom povedal bolj preprosto, tako da boste razumeli. Če ostanemo tukaj, bratje Karantenci, če si damo priložnost, samim sebi, vam obljubim, da bomo čez nekaj let tako bogati in tako preskrbljeni, da bo glas o našem plemenu segel vse gor do pripjatskega močvirja. In tisti, ki so nas izgnali iz svoje srede, bodo z dolgimi nosovi spoznali, da smo uspeli, da smo napredovali, da smo naredili nekaj iz sebe - nekaj, kar ni uspelo še nobenemu od njih. Ne bomo več navadno pastirsko pleme, ki nenehno beži in se umika, ampak narod, stabilen, civiliziran narod.''
''A pol prawš, da nam bodo fouš?''
Svobodin je poznal svoje Karantence: ''Ja, bratje Karantenci, če je to tisto, kar želite slišati. Fouš nam bodo, tako fouš, da ponoči ne bodo mogli spati.''
Ta argumentacija je naletela na pozitiven odziv. Začelo se je burno in živahno razpravljanje. Ni ga bilo namreč Karantenca, ki si ne bi želel, da bi lahko na kakršenkoli način zbujal foušijo, še posebej pri svoji pripjatski žlahti. Tudi če bi bilo za to potrebno ostati v Panoniji in ustvariti moderno, civilizirano evropsko državo po Svobodinovem predlogu. In tako je posvetovanje trajalo in trajalo, in sčasoma sta se oblikovala dva tabora. Prvi, večinski, se je strinjal, da si karantensko pleme ustvari svoj novi dom v Panoniji, s Svobodinom Hrabromirom na čelu, drugi, manjšinski, zbran okoli Smradognoja Kurojeba, pa je trmasto vztrajal pri nadaljnji selitvi na zahod. In ko je že kazalo, da bo Svobodinova stran gladko zmagala, se je naenkrat Smradognoju posvetilo!
''Ha…Kaj pa AVARI?'' je panično zakričal, da se ga je slišalo od Donave do Karpatov.
Avari! To je bila magična beseda, izrečena v perfektnem trenutku. Ti grdi, zlobni, hudobni Avari iz azijatskih step, ta nadčloveško močna bitja iz starih praslovanskih legend, ti odurni zasužnjevalci, požigalci, posiljevalci, konjeljubci, ti nemarni iznajditelji segedin golaža in tatarskega bifteka – Avari. Avari, to je bila snov, iz katere so bile narejene karantenske kolektivne nočne more. Avari so simbolizirali vse, česar se je povprečni Karantenec bal, Avari so ogrožali karantenski način življenja, karantensko samobitnost, Avari so bili povsod, tudi tam, kjer jih sploh ni bilo. Čeprav povprečni Karantenec v življenju Avara sploh ni nikoli videl, se je promptno posral v svoje gate iz ovčje kože, čim je slišal, da je nekdo samo omenil to strašno besedo. Avari so bili vse tisto tuje, neznano in skrivnostno, česar Karantenec ni mogel razumeti, vse tisto, čemur se ni nikoli upal postaviti po robu. Avari so bili konec vseh karantenskih sanj. Karantenska usoda je namreč bila, očitno je taka že morala biti, da mora Karantenec vedno in do konca življenja bežati in se umikati pred Avarom, pa če se je ta Avar pojavil v fizični obliki, kot dežurni zlobec v strašljivih zgodbicah ali pa samo kot neka imaginarna, metaforična grozeča tujska prikazen, katere edini cilj v življenju je poloviti Karantence, enega za drugim, in jih vse po vrsti natakniti na kol, kjer jim bodo jetra na vekov veke kljuvali krvoločni avarski jastrebi in jim do konca časov trgali meso od kosti požrešni avarski psi. Avari so bili enostavno nekaj, kar je vsakega odraslega Karantenca v sekundi spremenilo v cmeravega sluzavca. Tudi če so bili tisoče kilometrov stran, tudi če jih sploh ne bi bilo. Avari so bili mračni gospodarji čudaške karantenske psihe.
''Avari!!! Avari!!!'' so začele tuliti karantenske ženske.
''Avari!!! Avari!!! Reši se, kdor se more,'' so jim odpevali karantenski moški.
Svobodin jih je poskušal pomiriti: ''Pa kakšni Avari, jebovas … Kje? Kje je kak Avar? Pokažite mi ga!''
''Če jih ni, pa še bodo! Avari nas bodo vse poklali, joj prejoj… Prej ali slej bomo vsi mrtvi. O, ti naša prekleta usoda karantenska. Zakaj nas tako tepeš? ''
Panika se je širila skozi karantenski tabor.
Svobodin je besno zaklical: ''Poglejte se vendar! Koliko nas je tukaj v tem taboru? Na tisoče in tisoče! Naj le pride kak Avar nad nas, pa ga bomo kar kmalu naučili kozjih molitvic. Nikogar se nam ni treba bati.''
''Ne, ne, to ni možno…Mi tega ne zmoremo. Sicer smo pa že po naturi pacifisti. Avari! Avari! Bežimo na zahod, tam se bomo skrili med gore.''
Svobodin je kričal, kolikor glasno je mogel: '' Poslušajte me. Naredili bomo svojo vojsko. Pripravili si bomo kopja, loke in puščice, naši kovači bodo skovali najtrše jeklo, iz katerega bomo pripravili najostrejše meče, kar jih je svet videl. Ustvarili bomo obrambni zid okoli cele panonske nižine, ob katerem se bo vsaka azijatska stepska horda razbila kot prdec, če si nas bo le drznila napasti. Tu bomo stali in nihče nas ne bo pregnal iz Panonije! Mi smo lahko tu gospodarji, ta bogata dežela je lahko naša, samo naša!''
Toda panika, ta njihova prirojena panika, se je med Karantenci razširila kot požar. Niso mogli več razumeti Svobodinovih besed, ker so svoje omejene možganske kapacitete takrat že obilno uporabljali za slikanje tisoč in enega katastrofičnega scenarija. Še preden so sploh zavohali Avara, so se že videli, kako krvavijo pod njegovim mečem. Treba je bilo zbežati, zbežati pred Avarom čimdlje stran, kjer jih nikoli nihče ne bo našel.
''Bežimo!!! Bežimo!!! Avari napadajo!'' se je drl Smradognoj Kurojeb, s tako ihto, kot da bi celo sam verjel svojim besedam.
''Bežimo! Avari nas bodo pregazili, nam uničili našo karantensko identiteto. Bežimo, Karantenci, v gore, v gore!'' so cvilile karantenske ženske.
Tako so se tistega lepega poletnega popoldneva leta 515 končale Svobodinove sanje o mogočni, bogati in svobodni državi Karantencev na rodovitni, plodni ravnici Panonske kotline – in to še preden so jim Karantenci sploh ponudili priložnost. Večinsko jedro karantenskega plemena je oddrvelo naprej proti zahodu, gnano s svojimi avarskimi prastrahovi, s tako ihto, da je za njimi kmalu ostal le še oblaček prahu. Le peščica Svobodinovih pristašev je ostala. In sčasoma so se ti redki posamezniki in posameznice naselili po celi Panoniji, ne da bi naleteli na enega samega Avara - če pa že, so si ga spekli na ražnju. Tako so si kmalu uredili udobno, bogato življenje. Ker pa jih je bilo zaradi pobega večine Karantencev premalo, so bili redko poseljeni in niso mogli ustvariti tako močne in mogočne karantenske države, kot si jo je bil zamislil Svobodin. In ker so se, zavoljo čudaške strahopetnosti svojih soplemenjakov, ki so ji bili priča, počasi začeli sramovati tudi svojega porekla, in ker so videli, kako škodljive učinke povzroča ekskluzivistično parjenje znotraj karantenizirane skupnosti, so kmalu začeli vabiti v svojo deželo še moravske Slovanke, s katerimi so se veselo parili, se z njimi zlili v nov narod in ustanovili bogate države v Spodnji in Gornji Panoniji, vse tam od Balatona do Donave. Ker pa so bili še vedno preredko poseljeni in ker so bili njihovi karantenski bratranci prevelike pičke, da bi jim priskočili na pomoč, so jih kasneje večinoma asimilirali Madžari in Hrvati. Kar morda niti ni bila tako slaba usoda.
...to be continued...
Link
