ponedeljek, 05. november 2012

1868149 - esej o zablodah davčne politike

Če bi pri isti bruto plači vpeljali kapico na prispevkih in flat davek na prihodke iz dela FdPiD™*** in davčno izvzetje za, na primer, 18 tisočakov prihodkov iz dela, bi se Slovenija hitro vnormalila in padla nekje v povprečje ali celo pod povprečje EU in Evrocone.

Kaj nam to pove? To nam pove, da je delež stroškov dela visok v deležu BDP, sicer tudi zaradi nizkosti samega deleža BDP, ma tudi zato, ker imamo požrešno komunisto-fašistično državo, ki ljudi dobesedno reketira in brutalno davčno siromaši oz pavperizira, s temi davki pa pri enakem bruto po eni strani neposredno dviguje strošek dela, saj delodajalec plača prispevke prav tako brez kapice in po drugi strani, posredno napihuje bruto, saj trg ima spontano tendenco korekcije bruto plač navzgor, za dosego ustrezno visokega neto izplačila, ki je kolikor toliko primeren potrošniški košarici na skupnem EU trgu.

Slednji del procesa ni vsakomur neposredno viden, ma absolutno ni za podceniti in njegov vpliv na višino plač brez dvoma obstaja.

Še ena rezerva je, ki pa ni zgolj slovenska značilnost, temveč je značilnost tako Eu, kakor zavoženih konceptov današnjega kapitalizma celega sveta. Razen redkih izjem, kot so recimo UAE.

Že leta v debatah na forumu ko pisanje Financ in debata na forumu nanese na temo davkov, številni drugi, a tudi moja malankost, opozarjamo, da bi bilo veliko primerneje obdavčevati fazo potrošnje, kot fazo ustvarjanja prihodka, keša in dobrin. To pri podjetjih sicer vključuje delno tudi nabavo surovin in koncesijske stroške za uporabo naravnih virov, ker to je, hočeš-nočeš ipak tudi potrošnja, a to samo po sebi nima kaj biti problem.

Slednje bi podjetja celo dodatno motiviralo k varčevanju pri vgrajevanju energentov in surovin v izdelke, saj bi boj za nižji davek bil pomenil boj za konkurenčenjšo ceno izdelka, davek bi ap nenadoma postal gonilnik zelo kakovostnega prizadevanja za razumnejpe ravnanje z viri na planetu.

Kaj hočem reči? Država oz liderji države, parlamentarne stranke in vladajoče pozicijske stranke oz koalicije, imajo nenehno, vse do realizacije, na dlani zgodovinsko priložnost oz edinstveno šanso, da se v zgodovino vpišejo, kot inovativni reformatorji par excellence.

To lahko storijo na neverjetno eleganten način, dovolj je, da zberejo minimum poguma in davke na delo postopoma povsem odpravijo, hkrati pa vse davke preselijo iz faze ustvarjanja v fazo potrošnje. Vsaj na ravni delovnih ljudi vs. podjetij, pri katerih je lahko dinamika in obseg in sama arhitektura prehoda tudi drugačna.

Postopna odprava davka na prihodke iz dela in prihodke vobče, se naj prične tako, da se uvede davčno izvzetje za 18 tisoč letnih prihodkov, za začetek one iz dela, ter ločen flat davek na preostale prihodke iz dela v višini največ 20%.

Naslednje faze pa naj ta davek povsem odpravijo, ter ga postopoma a že od prvega dne sproti/paralelelno nadomestijo z davki na strani potrošnje, po možnosti hkrati nižajoč obseg davčnih bremen s sedanjih na bistveno nižje.

***FdPiD™ = Flat davek na prihodke iz dela, ki bi bili izločeni iz t.i. Dohodnine™, ki bi potem bila uporabljana za vse druge prihodke, ki niso izločeni v svoj lastni ločen cedularen flat davek. Razlog izločitve: Prihodki iz dela zaslužijo ločen tretma, da niti ne omenjamo, da pri tem niti ne gre za nič novega, saj so že ustanovitelji USA sledili načelu, da so tisti, ki živijo od svojega dela v bistvu vedno izven razreda "premožnih", zato se njihovih prihodkov ne sme obdavčevati. To še danes piše v ustavi USA, fašistične vlade USA pa ta davek pobirajo pod pretvezo, da ej država v vojnem stanju, kar nekateri razumniki v USA imajo za temelj trditve, da so USA iz demokracije že davno zdrsnile v fašizem.

Sam se sicer zavzemam, da bi tudi dohodnina™ bila flat davek, vredno je pa vseeno opozoriti, da v pogojih, ko je prihodkek iz dela, ki je edini prohodek večini ljudi, tretiran z ločenim lastnim cedularnim flat davkom, sama dohodnina ima lahko tudi razumno progresijo, saj bi v eni Sloveniji recimo (ni bistveno drugače nikjer na svetu) 99% ljudi tako ali tako bilo imelo večino svojih prohodkov v domeni davka na delo z zgolj nekaj malo drugih tipov proihodkov.

1% zares premožnejših ljudi, ki sploh ne bi živeli odvisno od dela, ali jim delo ne bi pomenilo bistvenega deleža v prihodkih bi pa imeli tudi prihodke, ki jih obdavčujemo preko dohodnine.

Kako blagodjeno bi to delovalo na slovenko "situacijo", ni možno opisati z besedami, saj bi v družbi naglo zadeve postavili na pravo mesto in reveži, ki živijo od dela (99% nacije) ne bi več bili ozmerjani, da so BogatiPrešičiMedDelouci™ in jih ne bi več davčno diskriminirali ter brutalno davčno ropali.

Link

Ni komentarjev: