Avtor navaja Kučanove grehe samo iz obdobja po slovenski osamosvojitvi.
Vendar Kučanova politična kariere sega precej dlje v preteklost.
Prvič se pojavi v vodilnih krogih slovenske politike na začetku 70-ih let. Vendar se premalo zavedamo dejstva, da je bila na začetku 70-ih let Slovenija pod de-facto okupacijo. Slovenska politika se na začetku 70-ih ni vodila iz Ljubljane, temveč iz Beograda. Ergo: Kučan je bil, to je popolnoma jasno, že od vsega začetka nastavljenec in protežiranec Beograda.
Od kod bi sicer Prekmurec dobil glavno vlogo v slovenski politiki? Poglejte si malo zgodovino slovenske politike od zgodnjega 19. stoletja dalje. Od Majarja do Bleiweissa, od Slomška do Korošca, od Levstika do Hribarja, od Einspielerja do Natlačena, so slovensko politiko vodili Kranjci, Korošci, Štajerci in Primorci. Prekmurci so bili vedno na obrobju slovenskega političnega dogajanja, z relativno nizko nacionalno zavestjo, večinoma so dogodke spremljali od strani in se jim prilagajali.
Enter Kučan.
Na kak način je prišel ta Prekmurec v sam vrh slovenske politike, v svet, ki so ga v prejšnjih desetletjih tako očitno obvladovali Kranjci, Štajerci, Korošci in Primorci?
Odgovor: bil je nastavljen. Toda ne, kot se še danes domneva, s strani slovenskih komunistov. Bil je nastavljen direktno iz centrale, iz Beograda.
Zakaj?
Zgodnja 70-leta prejšnjega stoletja so čas "hrvaške pomladi". Vse spoštovanje Stanetu Kavčiču in njegovim reformatorskim poskusom na sončni strani Alp, ampak "hrvaška pomlad" na začetku 70-ih je bila nedvomno največji in potencialno najnevarnejši izziv za obstoj Titovega režima in Jugoslavije po 2. svetovni vojni.
Zaradi obsežnosti in vpliva na nadaljnji razvoj Jugoslavije (=Velike Srbije), je bilo hrvaško vprašanje vedno ključnega pomena za beograjske aparatčike. Jasno je bilo, da brez Hrvaške ni Jugoslavije. In jasno je bilo tudi, da leži severozahodno od Hrvaške neka deželica, ki meji na Avstrijo in Italijo, in ki bi se jo splačalo ohraniti čim trdneje na beograjskem povodcu. Ker bi se s tem dejansko zelo učinkovito blokirale hrvaške separatistične težnje.
Enter Kučan again.
Kučan Prekmurec se pojavi na začetku 70-ih let v samem vrhu slovenske politike, kar je v očitnem nesoglasju z dotedaj uveljavljenim, več stoletij uveljavljenim vzorcem, da so slovenski voditelji tradicionalno izhajali iz pokrajin, ki so bile najbolj trdno slovenske in narodno zavedne. Kučanova inštalacija na začetku 70-ih je prvi zgodovinski odmik od siceršnjega prototipa slovenskih voditeljev, ki so vedno poudarjali slovensko samobitnost v odnosu na ostale narode bivše Juge, se zavzemali za čimvečjo kulturno in politično avtonomijo Slovenije in v katerih je še vedno tlela iskra programa Zedinjene Slovenije (celo sam Kardelj je bil močno impregniran z idejo slovenstva in njegovega obstoja). S Kučanom se ta neprekinjena linija slovenskih voditeljev zaključi. Prvič po 150 letih dobimo Slovenci voditelja, ki je dejansko indiferenten do slovenskega narodnega vprašanja. On je nastavljenec beograjske uprave, zadolžen da Slovenijo spravi na kolena, razkroji slovensko narodno zavest in jo do neke mere tudi posrbi. Ker partijskemu vodstvu v Beogradu na začetku 70-ih je jasno: če uspejo obdržati na vajetih Slovenijo, tudi Hrvaška ne bo imela kam.
Kučan je v tem smislu kolaborant okupacijske oblasti. Tako kot so Sovjeti inštalirali svoje marionetne hlapčevske politike na Češkem, Madžarskem in Poljskem, tako so tudi Srbi za časa Juge inštalirali svojega marionetnega politika v oddaljeni severozahodni "Alpski provinci".
Njegov mandat je bil jasen in očiten; ohraniti Slovenijo v Jugoslaviji, za vsako ceno. Polagoma oslabiti občutek Slovencev o njihovi samobitnosti, jih po možnosti čimbolj premešati z južnjaškimi priseljenci, ustvariti na severozahodu Jugoslavije Srbom prijazno deželico, ki bo dokončno konfinirala hrvaške želje po neodvisnosti. Odstranitev Kavčiča in zaustavitev liberalnih reform je bila le ena od njegovih nalog, niti ne najpomembnejša.
In če mislite, da gre za teorijo zarote: poglejte malo po svetu, poglejte malo v zgodovino. Od Španije do Sovjetske Zveze, od Britanije do Tretjega Rajha. Vsi okupacijski režimi so imeli v odnosu do svojih podrejenih narodov vedno enako taktiko: izbrati iz vrst podrejenega naroda marionetnega voditelja, ga inštalirati na tron in preko njega voditi nekakšno "pomiritveno" politiko med podrejenim in zavojevalskim narodom. Kučan v tem smislu še zdaleč ni nobena izjema. Marionetnih politikov, ki so izdali svoj narod in se prodali vplivu večinskega, je v zgodovini ogromno. Kučan je izjema le v tem, da smo ga Slovenci še 20 let po osamosvojitvi naivno sprejemali kot politika, zavezanega interesom slovenske države. On to ni in nikoli ni bil. Vedno je bil in še vedno je le marionetni politik beograjske čaršije.
Kučan torej ni le stric iz ozadja. Je nastavljenec beograjske politike. In že od samega začetka njen zvesti hlapec. Njegova dejanja pričajo sama zase.
Ni komentarjev:
Objavite komentar