Pravi državnik, ki razume smisel življenja in kratkost svojega trajanja in žlahtnost seh božjih stvaritev, se kot prvo sploh nima kaj meniti za to "koliko časa bi trajal v politiki". Brezpogojno in brezrezervno mora verjeti v mantro, da bo ljudstvo prepoznalo njegovo pošteno državniško držo v prid vseh enako.
Če ljudstvo tega ne prepozna in ga naslednjič ne izvoli, potem pravi državnik ne razmišlja egoistično o sebi in svoji kobajagi nesrečni usodi, ne egotripa in se ne jokca po klaimerofsko in celo tega avtodestruktivnega ljucva, ki žalibog ni uspelo prepoznati njegovih poštenih nakan, ne obtoža ničesar in ga bognedaj ne kara, temeveč mirno odide s scene, zadovoljen sam s seboj, ker je poskusil in ostal do konca morlanovertikalen, iskren, pošten in oravičen, ljucvu pa balgohotno pusti dozorevati naprej.
Kdo ve, mogoče bo takšnih državnikov čedalje več, pa se nekega dne situacija obrne in namesto sedanjega stanja, ko je v politiki skoraj brez izjeme največji povzpetniški, oportunistični in požrešni lopovski šljam, nekega dne v politiki, magari samo za kratek čas prevladajo pošteni morlanovertikalni odgovorni in pravični državniki, ki vladanje razumejo po biblično pravilno - kot služenje skupnosti v zameno za čast, da se zadeve en ali par mandatov godijo po njegovih zamislih in pod njegovo taktirko. Samo in izključno to.
Kdor pa v politiko vstopa tako, da se mu s čekanov cedi strupena slina lakote po moči in penezih, potem je že izgubljen in obsojen na bedno sramotno epizodo, ki jo bo zgodovina zbrisala, da za njo ne bo ostalo niti najmanjše sledi. Kdor misli, da je to kul naj izvoli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar