[Don Vito Corleone]
Pravi karierni in karizmatični mnogogovorec, torej politik, bi pač moral nekako združit vse te zblujene ovce samo kaj ko je narod podalpski do amena razdeljen in bi se vsako naslavljanje "druge" polovice takoj razumelo kot izdaja "naše". Trdim, da se je Zver zato držal svoje polovičke, da se ne bi srota politično zamerila svojim ovčicam. Tisith nekaj debatnih izletov na drugo stran (splav in ameriške zastavice?!) je bilo takih, da so jih leve ovce takoj prepoznale kot kugo.
Vprašanje se torej kar samo postavlja: Kako politično karizmo prodat tako levim kot desnim? Kdo je ta, ki bi lahko kaj takega naredil? Kaj bi pol Janša in Pahor sploh delala, če bi bil narod ovac enoten?
Spoštovani Don Vito, spoštovana famiglia Corleone, spoštovani consigliere, spoštovani ostali botri prisotni na forumu ta trenutek, dovolite, da pojasnim stališče mje famiglie, ki pokriva teritorij Eslovenie in vseh dežel južno od Alp in zapadno od Trsta (Btw, Trst je naš in Koper je takisto naš!)
Ravno to, govorim o tezi obvezne potrebe prodaje karizme obema stranema, je eden od problemov slovenskega političnega prostora in slovenskega zmedenega intelekta.
Vedeti moramo, da prezidenta izbere vedno ena stran, ki prvlada na volitvah, magari zgolj minimalno. Takšna je demokratična igra. Tako je tudi sicer v sveh tekmah tega sveta. Tudi na tenisu se publika razdeli na dva taborja in ploska svojemu, na koncu pa civiliziran publiak še vedno sotane emotivno na "svoji strani", dasiravno civilizirano ploska, ko zmagovalec, ki ni NjihovSvoj™ dvigne pokal. In je povsem normalno, da najbolj naspidani niso nič veseli, da je oni drugi dvignil pokal. Ničnede!
Temeljem tega v tem najinem diskurzu dajam na mizo mojo dolgoletno tezo, da je napačna predpostavka, da mora predsednik države in ali premijer in ali vlada, "združiti dva antagonistično postavljena pola slovenske politične pokrajine, na obeh straneh velike tektonske prelomnice. Amen. Evo kako in evo zakaj.
Še preden nadaljujem, moram opozoriti, da se je v tovrstnih debatah in evaluacijah, nujno treba zavedati, da sta vlogi predmetnega politika (prezidenta, premijera, vlade, parlamenta - poslanca) na eni strani in volivca na drugi, povsem različni. Različni so potemtakem tudi kriteriji, ki jih civiliziran politični diskurz postavlja pred njih.
Da ne bom predolg, bom izpustil vse druge in se sfokusiral na predsednika in ljudstvo, ki je seveda da razdeljeno na dva pola.
za volivno telo oz ljudstvo je povsem normalno, da je razdeljeno, na dva ali celo X polov. Le v severni Koreji, na Kitajskem in na Kubi, ter nekoč v fašistični Mussolinijevi Italiji in nacifašistični Hitlerjevi nemčiji, je ljudstvo bilo monolitizirano oz volivno telo kobajagi ni [bilo] razdeljeno. Tega si v normalni, demokraitlni, civlizirani deželi nihče ne želi. Zgolj v komunističnih đamahirijah in zatohlih nacisocialističnih Šovinisto-đamahirijah se vsi trudijo ljudstvo spremeniti v enako misleč monolit.
V vseh drugih civiliziranih državah, koder ne vlada oz, koder diktat in diktaturo ne izvaja kompartija, je volivno telo razdeljeno na X polov, ma, v realnosti se v večini držav najmanj 80% volivnega telesa grupira okrog dveh prevladujočih doktirn v politiki.
S tem, da je ljudstvo polarizirano ni potemtakem absolutno nič narobe. Ravno nasprotno, povsem naravno in celo zaželeno je. Dobro, vsaka dežela in vsako ljudstvo si mora želeti višanja stopnje civiliziranosti, harmonije in strpnosti v družbi, ki se na volivno telo odraža tako, da se celotno volivno telo konstantno premika proti sredini, med potjo pa lahko opazujemo kako "obe strani" odmetavajo čedalje več svojih ekstremnih stališč in se razlike med njimi manjšajo, ma ni jo bolj normalne stvari v politiki, kot je ta, da razlike v pogledih morajo biti, sicer družba ne more napredovati na civiliziran in miren način, saj se ravno kleš teh razlik spreminja v energijo, ki na miren način povzroči odmrtje ekstremizmov, zdaj ene zdaj druge strani. Toliko o ljudstvu oz volivcih. Toliko o nenujnosti in celo nezaželenosti enoumja in monolitizacije družbe.
Kriliti z ročičkami, da naj "nekdo vendarle združi ObeStrani™ oz naj bo enako všečen obema stranema" je v takem kontekstu hinavščina in nepotrebni teatralizem. Morda celo mudologija oz. demagogija par excellence.
Kar pa zadeva politika - aspiranta na mesto prezidenta, e on je pa povsem druga zgodba. Če bi živeli v idealnem svetu, bi za mesto prezidenta kandidirali politiki z naslenjim tipom političnega profila:
1. Po svoji politični konstituciji je ta politik pristen in neomadeževan liberalec in to v nulo natančno s sredine političnega kontinuuma. Tam kjer je epicenter strpnosti in liberalizma bi našli politika, ki se je pošteno lotil tekme oz ima aspiracijo postati prezident.
2. Iskreno, poudarjam iskreno, poudarjam še enkrat - globoko v sebi iskreno! in brez ene same ovire v umu, hoče in zmore biti enako strpen do vseh državljanov/volivcev in ŽE ve, da je to tudi sposoben biti.
3. Dasiravno je sam na sredini in seveda da zato ni ljubitelj ne levih in ne desnih ekstremističnih odklonov, mora prezident aspirant zanesljivo sam o sebi vedeti, da zanesljivo ima v sebi neomajno toleranco in blagost do tovrstnih odklonov svojih [manj idelanih] sonarodnjakov.
Mora vedeti zagotovo in mora do tega biti sposoben zavzeti blag, očetovski gard, ki razume stisko svojih sinov in hčera, ki pač imajo najstniške težave političnega odraščanja in nekateri med njimi utegnejo celo življenje ostati politično nedojebani in neodrasli.
Ma, on do njih mora čutiti iskreno toleranco, četudi s z njihovimi stališči ne strinja, in jasno, da se ne strinja in ne more strinjati, saj je vendarle sam točno v epicentru vseh epicentrov sredinske strpnosti.
Rekoč to, naj posebej poudarim, da po mojih standardih za predsednika nikdar ne bi smel kandidirati nihče, ki ni natančno epicentralni strpnosredinski politik. Nikakršni levi ali desni, nikakršni ekstremno severni ali južni ne bi smeli niti pomisliti da bi kandidirali. Nič, kar je več kot nul koma jozef mikronov odmaknjeno od sredine. Celo tisti ne, ki so zgolj rahlo levo ali desno. Tu bi lahko pogojno aplicirali starorimski rek, ki pravi, "da si ne želi ženske oz tistega česar nisi sposoben konzumirati". Amen!
4. Ve, da mu ne bo niti na misel prišlo, niti ga kdo lahko prepriča, da bi šel v raznorazne lažgoše skupaj s fašisti-komunisti širiti nestrpnost, razklanost, delitve in častiti klanje. To je greh, ki je od omenjene sredine in strpnostnega epicentra oddaljen svetlobna leta.
5. Nikoli iz sebe ne more izdaviti zatohlo šovinistično besedo "neslovenci", ampak vedno uporablja imena nacij, etničnih skupin in posameznikov, ki živijo in delajo v Sloveniji, tako, kakor se sami poimenujejo in nihče se ne poimenuje z Neslovenec. Če ve, da tega nima naravno v sebi, potem nima kaj iti v tekmo za prezidenta.
6. Iskreno spoštuje in ima v sebi neomajno toleranco do različnih preferenc ljudi - državljanov glede verskih in seksualnih orijentacij. Nič sprijenih izjav tipa: "Sam sem proti zakonski zvezi istospolnih in ateizmu, spoštujem pa njihovo seksualno in religiozno orijentacijo".
Tako gagajoč model je slabo zakrinkan fašistek, ki nima kaj iskati na mestu prezidenta. Rekoč to, naj opozorim, da povsem logično noben komunist-fašist in noben fašist-fašist in noben nejmit-ekstremist ne bi smel niti pomisliti, da se bi kandidiral za predsednika. Če je seveda pošten do ljudstva in sebe in sveta in vesolja in Boga. Če pa on ni, bi ljudstvo z obeh strani tektonske črte razdeljenosti, moralo takšnega aspiranta znati ignorirati in diskardirati. Ali pa, če to rečemo bolj demokratično, dovlj ljudstva z obeh strani bi to morlai biti sposobno storiti.
Kakorkoliže, moja poanta je, da niti je zaželeno enoumje med ljudstvom, oz združitev v eno v smislu poenotenja mnenj in preferenc, niti je naloga predsednika, da kakrkoli stori glede tega, celo ne sme izvajati tovrstnega nasilja, temveč je poanta predvsem v predsedniku samemu, ki mora znati in hoteti biti predsednik tej različnosti in razdeljenosti in mora vedeti, da je to globoko v sebi sposoben biti brez kakršnihkoli mentalnih težav in travm, ki bi ga s svojo sredobežnostjo silile iz tira zares iskrene, neomajne, rezolutne in kot solza čiste strpnosti in blagosti do vseh.
Hinavci tipa Tuerk in glumaške afne tipa Pahor so vtelešenje neprimernosti za tovrstne role.
Oba bi bila odlična aparatčika v drobovju organizacije teroristične Kompartije™, eden bi lahko bil praznogovorični sluzavec, ki članstvu kompartije na kongresih razlaga interne disciplinske akte, ker je šolan pravnik komunistične provinience, ...
...tadrug bi pa lahko bil praznogovorični zapolnjevalec dnevnega reda kongresa kompartije, katerega naivnosti se preostalo, bolj pokvarjeno članstvo, lahko nasmeje, veliki vodja kompartija pa ob njemu in njega bebavosti lahko izpade bolj umen in še bolj veliki vodja. Za prezidenta pa seveda nista primerna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar