Temeljni problem Slovenije je, da se vse debate o plačilu menedžerjev odvijajo tako, kot bi v Sloveniji obstajali samo in edino menedžerji v državnih podjetjih. Kot da Akrapovičevi, recimo, menedžerji sploh ne obstajajo!
Po eni strani se sodelujoči v takšnih gaganjih niti ne trudijo poudariti, da se njihova debata nanaša na državna podjetja, po drugi pa je videti, da se nekateri niti ne zavedajo, da o plačah menedžerjev v nedržavnih podjetjh debata sploh ni dopustna niti primerna niti smiselna.
In ader wordz - kaj koga boli kurac koliko zasebni lastniki zasebnega kapitala, dajejo menedžerjem v svojih podjetjih kot kompenzacijo za njihovo delo oz rezultate dosežene za te zasebne lastnike.
Videti je, da socialistično-boljševiška talibanska miselnost kar odkrito sanja, da se sme vmešavati v ta privatni odnos privatnega lastnika kapitala/podjetja z delovno silo, ki jo je najel, da mu menedžira njegovo podjetje, projekt ali podjem.
Če to drži, potem je dijagnoza "socialistično-boljševiška blaznost" še premila za tiste, ki za to motnjo bolehajo.
Rekoč vse to, želim opozoriti, da vse te anomalije izvirajo neposredno iz glavne in najbolj patološke anomalijie vseh anomalij slovenske družbe: ta je državni kapitalizem boljševiške provinience, ki je utemeljen na ekscesno ekstenzivni lasti države v gospodarskh subjektih.
Zamislimo si, hipotetično zaenkrat, novo pravljično stanje zadev - da država nima v lasti niti enega centa deležev v gospodarskih subjektih, ki so komercialne narave.
Zamislimo si, da država na plačilnem seznamu nima niti enega menedžerja tovrstnih gospodarskih družb in da so edini menedžerji, ki jih država ima na svojem plačilnem seznamu direktorji organizacij tipa "Zavod RS za upravljanje z vodami", "Direktor direkcije za državne ceste". In podobno, vse v smislu eliminacije države iz gospodarske dejavnosti, ter zožitev državinega fokusa na vodo, zrak, infrastrukturo, ki res nujno mora ostati v državni lasti zavoljo ohranjanja in trajnega zagotavljanja svobode državljanov.
No, ko bi in če bi dosegli takšno stanje zadev, ali bi kdo smel oz sploh hotel debatirati o plačilu menedžerjev v gospodarstvu? Zgolj retorično vprašam, seveda.
Država se naj omeji na obdavčitev transakcij. Enako velja z vse radovedne opice, ki imajo potrebo debatirati o zasebnih odnosih med zasebnikom najemnikom storitev menedžiranja in zasebnikom menedžerjem - ponudnikom in izvajalcem teh storitev. Težko li je?
Prava dijagnoza mentalne motnje, ki povzroča, da se toliko papkov v Slovniji čuti poklicane vtikati v ta zasebni odnos dveh zasebnikov, je v tem, da je prava narava te bolezni toksičen, dijaboličen in patološki odnos Slovencev do privatne lastnine.
Tu med nami očitno mrgoli od socializma pohabljenim umov, ki bi privatniku Tonetu delodajalcu radi predpisovali, koliko svojega kapitala on odstopa svojemu najetemu menedžereju Ljojzku. Mislem, WTF?!
Nikjer drugje na svetu, koder ni bilo komunističnih orgij in eksperimentiranja, nikomur niti na misel ne bo prišlo se vtikati v ta odnos.
Kajti normalen umsko nemoten človek ve, da če kot posledica gospodarske dejavnosti v Tonetovi tovarni nastane 1 milijon dobička, ki je po logiki zadev last lastnika tovarne Toneta, pa se Tone odloči kot plačilo za delo 200 jurjev dati svojemu menedžerju Ljojzku, nima to nikakršnega vpliva na nerelevantnega opazovalca. Saj je zdravemu človeku povsem vseeno ali ima še naprej miljon samo Tone, al toti meljon imata v seštevku Tone in Ljojzk. To je povsem njuna zadeva! Težko li je, o VI™ The Slovenceljni®, težko li je dojeti to preprosto enačbo?
Da niti ne govorim, da v danih razmerah, ko je po volji rdečih talibanov naša Republika Slovenija pač de facto - Plansko-državno-kapitalistična đamahirija, niti to ne drži, da se sme predpisovati plače menedžerjev (in vseh drugih zaposlenih!) v teh državnih podjetjih.
V resnici na njih upliva trg in nadzorniki oz tisti, ki kadrirajo v ta podjetja, titularji v imenu lastnika - države, morajo pljuniti 240 jurjev letno za direktorja NLB, če pa vse druge banke v zasebni lasti svoje plačujejo tako. Če je ta razlika prevelika, nihče relevanten ne bo hotel delati kot menedžer državnega kolhoza, zato bo spontano z leti prišlo do negativne selekcije in bo na teh funkcijah kmalu samo nesposobnež do nesposobneža.
Samo teoretično je primerno gagati o plačah menedžerjev v državnih kolhozih. Dejansko pa to ne drži.
Namesto zaključka: Fovšija in distorzija slovenskih umov, kot posledica komunistične intoksikacije je tako huda, da je za Slovenijo edina in hkrati najboljša rešitev popolna eradikacija državnega lastnišva v gospodarskih subjektih in celo popolna odprava PAYG pokojninskega sistema, ker se glede pokojnin mislenost samo še razpotegne dalje v neaktivno obdobje življenja, ter se o njih gaga enako kot o plačah.
Za Slovenijo je najbolje, da ima čisto privatno gospodarstvo, da država ne deli nikakršnih subvencij, da se država ne sme zadolževati in da država ima Beweridgejevski pokojninski sistem financiran iz prihodkov proračuna, torej večinoma davkov - da se deli vsem upravičencem enake, relativno dokaj minimalne starostne rente. Vsi davki pa svem enake stopnje, cedularni z enakimi izvzetji.
Edino tako, edino ko Slovenija vzpostavi fer odnose, bodo naši notranji demoni lahko v prihodnjih 1000 let pomirjeni, umska pohabljenost od socializma pa pozdravljena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar