Evo! Tako je čim komunisto-fašisti niso eno samo minuto na oblastni poziciji. Kot ponavadi nismo morali dolgo čakati, da se začne kriljenje z ročičkami! Že je padlo dušebrižniško vprašanje. "Kaj naj stori levica?". Res je, da tega nisem pričakoval baš od Perota, ampak prej od kakšnega poklicnolevakarskega žurnalističnega talibančka. A kaj čmo, naša situcija je že tako patološka, da se dogaja očitno že tudi v najboljših familijah.
To zlajnano kontinuitetno kriljenje z ročičkami in še bolj zlajnano vprašanje je tako iritantno in dijabolično, da človek dobi popadek s to devijacijo opraviti preprosto in na kratko, grobo in furiozno besno rekoč - Crkne naj!". Crkne naj že enkrat, kdo jo pa potrebuje? Jebentiboga in porkamadona krucefiks in sou fakin wot, če jo ni! Tudi lepre nimamo, pa jo nič ne pogrešamo!
Preden nadaljujem, zapisničarja prosim, da naj v zapisnik doda, da slovenske žurnaliste do neke mere sicer razumem. So kot prostitutke, ki si bolj od vsake ženske na svetu želijo normalnega družinskega življenja, ne morejo si pa kaj, da ne bi za življenje služile z radodajanjem, namesto, da gredo za trak tekstilne tovarne, recimo, ki se jim roko na srce gabi bistveno bolj od sužnjevanja makroju. In s to, nikoli realizirano sicer željo, ležejo revice v grob.
Tako silno (in legitimno tudi!) si naši žurnalisti želijo, da bi tudi oni živeli v normalni družbi, kjer obstaja običajna evropska politična distribucija političnih karakterjev igralcev na sceni, ki se jo celo da poenostavljati na premico, da je lažje, hehe, ki ima sredino, levo in desno in povsod ima tipične predstavnike, ki so kristalno čisti levi ali desni recimo.
Tako silno si to želijo, da si sirote, po lindasindromsko zanikalno, kar sami slikajo svoje fatamorganske fumisvaginalične potemkinovske podobice sveta v katerem smo tudi mi normalni. "O, kako je lepo biti slep!", če smem parafrazirati ono pesmico.
Ne, Pero mi nismo normalna družba, nismo normalen politični prostor. Če bi bili, ne bi bili edina nacija v celi Evropi, ki je po letu 1991 obdržala komunistično fašisto-klepto-mafijsko-reketarsko kamariljo na oblastni poziciji in jo nadaljevala izbirati do sih por. Če bi bili, potem Šušteršič ne bi na tak način novinarjem pojasnjeval čemu kapica, temveč bi začel s stavkom-vprašanjem:
"A vi gospod žurnalist mislite, da je to legitimno, moralno, dopustno in normalno, če izključno nad neko skupino v družbi izvajamo drakonski reketarski diskriminatorno-aparthaidski teror?" Nadaljeval pa z vprašanjem: "Ali mislite da je to normalno, da smo edina država, ki reketira ljudi brez kapice, hkrati pa ima celo nepošteno okapičene rente?". "A to se vam zdi normlalno? Kajti, če se vam, potem ta vlada jutri lahko uvede analogno reketiranje in ekspropriacijo vseh vrst prihrankov. In vi žurnalisti ne boste v tem videli ničesar nenormalnega!?" Vemo pa, da je Šuštaršič kapico upravičeval s "pričakovanimi pozitivnimi učinki na proračun kasneje". Tehnokratska argumentacija. Ki aludira na ministrovo strinjanje s sedanje argumenatcijo aparhaida. Kaj hočem reči? N E N O R M A L N O! Eto to hočem reči.
Če bi pa bili zares zares normalni, pa komunistov ne bi fasali niti leta 1945. Aaaaaameeeen!
Toliko o tem. Čas je, da se novinarji pomirite s tem, sicer depresivnim in neprijetnim dejstvom. Nismo normalen politični prostor, nismo normalna republika, ker smo pač de facto spačena in sprčena družba - nekšna komunistična đamahirija, ne nimamo normalnega davčnega sistema in naš sistem ni niti podoben normalnim, ne nimamo normalnega in z normalnimi primerljivega pokojninskega sistema, itn.
Vsega tega nimamo in nehajte izhajati iz predpostavke da imamo! Ker ste fakin naporni in posledično neberljivi! Amen! Če pa normalnost res iskreno pogrešate, potem zavihajte rokave in se iskreno za normalnost tudi prizadevajte. Začnite od tega, da na glas pišete in govorite, da danes nismo normalni in da nujno moramo najprej postati normalni. Dobro?
Kako patološko motena družba smo in kako patološko moteno je postavljati si Perotovo headline vprašanje v kontekstu naših travmatičnih zgodovinskih izkušenj in kontinuitete komunistično-fašističnega zla v nas Kranjcev, se vidi iz medvrstičja in skrite sporočilnosti tega navidezno preprostega lakoničnega vprašanja, ki se ga v eni Franciji da neprizadeto čitati zutraj v uživaški pozi s časopisom v eni in rogljičem v drugi roki.
Mene od vsega najbolj iritira ne to nesramno dušebrižništvo darovano ravno jebeni komunisto-fašistični kamarilji, temveč mimogrede medvrstično podtaknjena trditev, da mi nujno rabimo levico. Ne, Pero, mi jo sploh ne rabimo. Izgine naj za vedno. Junouvotajmiin!
Da niti ne govorim o nekem drugem, še bolj malignem prikritem sporočilu. Da so politične sile, ki jih pooseblja Kučan oz. "kučan", kobajagi leve. Ne, Pero, to ni levica. Tako kot pedofilija ni legitimna spolna usmeritev, ki bi jo smeli označiti z "On/Ona ima rad mlajše", o kateri bi kazalo neprizadeto čebljati.
Politična bratovščina, ki se naj po tvojem nasvetu iznebi svojega Kučana (valda zato, da bi uspela, al kaj si hotel reči? Ne vem zakaj bi ji naj mi želeli, da naj bi uspela!) ni levica, temveč je to fašistična boljševiško-mafijska klepto-bratovščina, talibanska po svojem političnem odklonu od centra, kjer naj bi bila zmernost in strpnost, v smislu levo-desnosti pa je težko opredeliti kaj to je, vemo le , da gre za nekaj ekstremističnega, temačnega, zarotniško-zdraharskega in patološkega, zbitega v monolit na temelju prikrivanja grozne resnice o zločinih, na katerih je ta kamarilja izrasla in s pomočjo katerih je ugrabila državo in o zločinski lopovsko-reketarski fevdalno-zasužnjevalski naravi doktrine te zločinske združbe.
Gre za nekakšno, po retoriki in politpraksi nazi-socialistično, odkrito gospodarsko-ksenofobno kamariljo, ki je hkrati reketarsko-plenilska kot najbolj klasična mafija, je tudi fašistična kot najbolj klasična etato-kamarilja.
Je tudi klasična državnokapitalistična kamarilja, ki je z rapidnim morfiranjem komunistične nomenklature v, z ugrabljeno državo v rokah talibanskih komunističnih nomenklaturnikov zlizano skupino komunističnih tajkunov nastalih iz dela komunistične nomenklature, končno tudi formalno pridobila zadnji manjkajoči prerekvizit, da postane tudi po svoji fizični morfoligiji čista fašistična klika.
Proces je seveda bil proaktivno vzpodbujen in permisivno podpiran vzdolž mantre: "Če že kdo naj v času pretvorbe t.i. "družbene lastnine" v eno izmed normalnih oblik lastnine kompatibilnih s svetom, obogati, naj bodo to naši rdečetalibanski bratje, nomenklaturniki kompartije, saj bomo s tem Mi™ imeli močno kapitalsko podporo in ne bognedaj Oni™.
Gre za fašistično režimsko kamariljo, ki je na retorični demagoško-agitpropovski ravni nadaljevala žlobudrati o svoji kobajagični prodelavskosti, čeprav je to nehala biti že leta 1945, ko je poteptala vse, kar je prodelavskega in demokratično-svobodarskega sploh še imela v svoji retoriki.
Do leta 1941 je pogojno možno pristati na trditev, da je kompartija mislila resno, hkrati sicer tudi decidno teroristično, ma resno prodelavsko, ko je, iz pozicije opozocijske in prepovedovane, ilegalne celo proletarske organizacije revolucionarno udrihala proti zatiralcem in turbo-izrabljevalcem obubožanega prolesa.
Že med vojno je ta zločinska združba rapidno morfirala v teroristično bando, ki je pobijala vse one, ki se niso priklonili njenemu zločinskemu načrtu, ki je bil - ugrabiti državo, suspendirati demokracijo, povsem odpraviti osebno svobodo in privatno lastnino, uvesti diktaturo kompartisjkega enoumja, delavce pa spremeniti v suženjsko delovno silo, deželo pa posledično v en sam veliki komunistični gulag na prostem, v katerem rdečetalibanski kapoti sprovajajo politiko rdečtalibanske prelature, ki po majhnosti svojih umov z dekreti določa kako nizke in človeka nevredne mezde so zadostne za vegetiranje suženjskih delavcev. V čigar imenu kobajagi se izvaja ta diktatura.
Skratka, najkasneje tistega dne leta 1945, ko se je zaključila 2.sv. vojna, je kompartija rezolutno ter tudi ireverzibilno prenehala biti prodelavska in antirežimska in antifašistična, saj je sama postala The fakin vladajoči Režim™. Katerega naravni gard je biti konzervativen, oz. želeti si konzerviranja statusa quo, v katerem je kompartija večno na oblastnem tronu.
Konec je bilo z vsemi stremljenji po svobodi, progresivnosti, demokratičnosti in pravičnosti. Režimom se tega nikoli nikjer ni niti pripisovalo niti se je to od režimov pričakovalo. To je vedarle domena opozicijskih gibanj za omenjene civilizacijske vrednote. Konec je bilo najkasneje tistega maja davnega 1945. Amen!
Kakorhitro je to postala, je izvedla najbolj fašistično divjanje eskadronov smrti fašističnih hord rdečetalibanskih morilcev, ki se ga bi sramovali celo eskadroni smrti najbolj fašističnih vojaških hunt Južne Amerike.
Na površju skrbno celofaniziran teror in opresija vzdrževan in izvajan s pomočjo gromozanskih udbaških in podobnih tajnih političnih policij, žurnalističnih gebelsovskih klonirancev tudi, so se nadaljevali ves čas od leta 1945 do leta 1991. Vse do danes!
Taista fašistična kamarilja je na žalost po kratkem demosovskem intermezu, ko uradno ni bila na oblastni poziciji, nadaljevala vladati na enak način, vse do današnjih dni, le da je svojo doktrino izjemno zvito in genijalno, prepakirala na novo nominalno matriko ki jo je terjal Zapad™. In jo izvajala s pomočjo, spačenih in sprčenih sicer, prerekvizitov normalnih sistemov.
Dejstvo pa je, da gre za isto fašisto-rdečetalibansko kamariljo, ki je rulala v 45™ padlage. Ki jo ni enostavno politično definirati, levica pa to prav gotovo ni, dragi moj Pero.
Ergo, ker Pero tu povsem nedvoumno govori o tej politični kamarilji, ki da je levica, je bralcu še lažje rezonirati tak: "Če gre za to komunistično-fašistično rdečehkmersko talibansko klepto-reketarsko mafijsko kamariljo, če so oni tista 'levica' iz zlajnanega vprašanja 'kaj naj stori levica?', potem ni dvoma - če onih s krvavimi in lepljivimi rokami med njimi, že nihče noče, ali ne more zapreti fpržun za dalj časa, potem naj kot politična skupina čimprej crknejo in izginejo s političnega tekmovališča".
Novinarji in uredniki pa čimprej nehajo izražati dušebrižniško zaskrbljenost, češ kako naj živimo brez njih, kobajagičnih levičarjev. Kajti ne le brez njih fejk levičarjev, tudi brez pravih levičarjev bi ta dežela ne le zmogla, temveč bi zavestno morala hoteti živeti vsaj 1000 let. Da se vnormalimo in mentalno pozdravimo komunistične kontaminacije po kateri je ekspropriacija in težka lopovščina ter celo aparthaid in umori njihova naravna pravica. Vsi, začenši z novinarji, da o urednikih niti nea gučimo, hehe.
Opozorilo: Mi tu ne govorimo o USA, ki nikdar niti niso imele levih in desnih, temveč so vedno imele dva bloka, v smisli levodesnosti sredinskih, z različnima konceptoma v marsikaterem aspektu, a ne v vseh, ker ni treba, hehe, ki jih poosebljata besedi temeljne distinkcije dveh konceptov: demokrat-progresivec-liberal vs.republikanec-konzervativec-tradicionalist. Ne, slovenski sjebani umi, ne, ni tu med tema dvema blokoma niti "L" od levice. Nema tu vaše levice sploh. Ker je škodljiva, lopovska, reketarska in naciji povsem nepotrebna. In od "desnice" bogami prav tako ni niti "D" tam med republikanci.
Mi govorimo o deželi Sloveniji, pod čigar rušo in v čigar fojbah in v čigar rudniških jaških je stotine tisočev še nesankcionirnaih okostnjakov, zverinsko izven zakonov pomorjenih, ki jim ni pridružen niti en nesankcioniran, kaj šele sankcioniran morilec, alpa vsaj organizacija, četudi vsi vemo brez dvoma vsaj eno - vse te okostnjake je zakrivila politična organizacija kamarilje, ki se ji danes v takšnih tekstih z neznosno lahkostjo, brezbrižno pridružuje benigni atribut "levica". Kakšna "levica" bogtenimarad Pero?
Ravno zaradi vsega tega ta dežela ima nekaj stotisoč dekontaminacijskih razlogov, da niti prave levice ne potrebuje vsaj 1000 let, dokler se umi ne razstrupijo in ozdravijo, da o tej lopovsko-morilski fašisto-mafijski kamarilji talibaniziranih umov niti ne govorimo. Njih potrebujemo ravno toliko kot antraks. Alpa lepro.
Zato je tragično, da se Pero ne zaveda, da je zastavil vprašanje: "Kaj naj stori lepra [da se znova zavihti na telesa Slovencev]?" Oz. še huje, "Kaj naj storimo Slovenci, da znova fašemo lepro?". Mislem, koji kurac, Pero, jebote?!
Slovenska politična alternativa tej talibansko fašisto-lopovski reketarski kamarilji, je sicer po oportunistično tudi sama precej kontaminirana z nekaterimi reketarskimi doktrinami komunistične mafije, a ipak vsi globoko v sebi iskreno vemo, da ne gre za kakšno ekstremistično politično skupino, ki bi bila grozila demokraciji in osebnim svoboščinam. Sploh ma ne niti z 1/1000 magnitude oz. sploh na način komunistične kamarilje. Ali katerekoli druge fašistične kamarilje. Če bi Slovenija za edino politično alternativo imela kakšno, rdečetalibanskim fašistom podobno fašistično stranko z glavnim ekstremistilnim odklonom v kako drugo smer, bi človek razumel zadrego ljucva in žurnalistov. Tako pa tega ni moč razumeti. Čemu nenehno priklicevati in dajati umetno dihanje in oživljanje t.i. "levici"?
Za Perota sem sicer trdno prepričan, da ni zloben in nedemokratičen. Zato si ta njegov zdrs med one, ki smrtno-nevarni talibanizirani fašisto-komunistični kamarilji pro bono in pohlevno častijo status legitimne politične skupine, status nekšnih pogojno rečeno benignih standardnih levičarjev, moram šteti kot posledico splošnega JebeLudZbunjnog™ v tej naši družbi. Ki recimo, po taisti zblojeni logiki, socialističnemu SDS pripisuje desnost. Valda zato, da komunisto-fašisti temeljem relativnih medsebojnih distanc, izpadejo levo-sredinski.
Kot posledico 20@45™ gaganja težke morbidne laži kompartijskega agitpropa "Mi smo [tudi potem ko smo leta 1945 postali The Režim™] ostali prodelavska levica", ki je računala na to, da bodo tudi NenjihoviNesvoji™ žurnalisti in uredniki prej ali slej omagali in temeljem miljonkrat izrečene laži, ki po Goebelsu za resnico obvelja, tudi sami pričeli nehati uporabljati oklepaje in disklejmerje tipa: "(saj v resnici niso levica)".
Če se uredniki in žurnalisti hočejo izogniti tej zadregi, je najbolje, da nehajo kriliti z ročičkami in naciji nenehno težiti z vprašanjem "Kaj naj [uboga] levica?". Nič naj! Crkne naj! Izgine naj! Kdo pod milim kurcem jo sploh potrebuje.
Za konec Perotu, spravno seveda, hehe, podarim en kratek stari vic, ki mu bo pomagal iskati smer, če zares iskreno išče odgovor na vprašanje "kaj naj levica?", hehe.
Komandir socialistične postaje milice leta 1983 vstopi zjutraj v zgradbo milice in vpraša dežurnega na porti: "Tone kjerga smo danes?". Ta mu pa odvrne: "Ne vem, tovariš komandir, a mislite, da bi kjerga morali?"
Link
