Pezdir je zgolj hladno konstatiral, da država počne tisto kar ne bi smela, ne počne pa tistega kar bi morala. To je vsa vsebina njegovega sporočila.
Njegov "nasvet" jaz ne bi gledal zgolj kot javni izraz resignacije defetista, pač pa tudi kot spontano namerno provokacijo, kot provokativno prebujanje mladih, če so vse predhodne generacije tudi po večkratnem zvonjenju budilk in celo osebnem obisku recepcionista v sobi, še vedno mataste in nezainteresirano zaspane.
Pezdir je, tako kot nekoč Mićo v komunikaciji s primitivci na forumu, pač preskočil tisto kar bom v nadaljevanju elaboriral. Preskočila sta tisto, kar mi drugi, ki manj znamo še vedno počnemo - pojasnjevanje vzdolž vektorja "razen če...", ki mu jaz rečem "vektor upanja, vedno iz previdnosti prisoten v retoriki naivnih optimistov in zlasti akademikov, ki se tolažijo, da njihova stališča niso mehkokurčna, pač pa zgolj "demokratično taktna in uravnotežena" ".
Mićo in Rado že vesta, da ta nacija ni sposobna v Ljubljani uprizoriti Kairo niti vsaj leta 2012 na volitvah potihem kairozirati komunajzer kliko. Ona dva že vesta, da ta nacija, vred s to mladino, ni sposobna odpraviti pravega vzroka, pravega žarišča, raka, ki onemogoča ozdravitev nacije in gospodarstva - ta nacija in ta mladina so še manj sposobni komunistično doktrino izrezati iz zakonov in strukture države in družbe, ter ju odložiti na smetišče zgodovine, saj niti takšne ideje, aspiracije, želje, artikuliranega namena, ni zaznati nikjer na nobenem izmed vidnih horizontov.
In ker tako vesta, tovrstno "razen, če bi..." utopično-naivno žlobudranje opustita pa mladim pošteno svetujeta - idite v Ufiladelfijo, ....[da bodo vaši strahopetni starši in še bolj strahopetni stari starši doživeli bolečino dežele, ki se, med hrepenjem po lastnem mladem rodu, poslej pogovarja samo še o vremenu in rezervaciji grobov na pokopališču.]
Da doživijo bolečino ločenosti od svojih otrok in vnukov, katere so davno že izdali in jih nadaljevali izdajati na vsake 4 leta po letu 1992. Morda jim v zadostnem številu kapne kdo ali kaj je krivo za to, čeprav, sodeč po zgodovini, to ni zelo verjetno.
Še manj je verjetno, da bi ta poscana in usrana strahopetna gmota, zatekajoča se v sramotni "bolje mali komunistični nasilnouravnilovski kurac v roki, kot kakšen neznan fazan na veji", po tem, ko doživi razodetje, kaj ukrenila.
Moje mnenje je, da bi večina spet ravnala enako kot prej. To ravnanje pa še najbolj ponazarja ravnanje slovenske matere, ko jo TiVu žurnalistka vpraša: "Vedela ste, da vaš mož posiljuje vašo in svojo lastno hčerko, pa vseeno ne le niste nič ukrenila, celo ves čas, vključno s sodnim postopkom ste zagovarjala moža in trdila, da si je otrok zgodbo izmislil". Odgovor slovenske bizarne matere je bil: "Kaj pa naj bi, kam pa naj grem, saj še stanovanja nimam".
Približno taka misel in logika vlada večini tistih 550 taužent strahopetnih pizdekof, ki vztrajno volijo komunistično beštijo, ki volijo nečastno smrdljivo komunajzer zajedalsko rentarstvo, podmizništvo, karteliranje in vse kar pride v paketu s tem "planskim razdeljevalnim sistemom državne fašistične prisile".
Rado ve odgovore mater bizarnih naših in Rado ve tudi odgovore očetov naroda, ki si za državno družinsko mizo sledom svoje moči privoščijo nasilje nad šibkimi in požrejo meso, medtem ko lastnim otrokom pustijo le repo, kosilo pa zaključujejo v tradicionalni maniri: "Kdor ni sit ni božji", ter še okranclajo z demagoškimi izrazi "veselja do socialnega kapitala".
Radotov odgovor je podoben dilemi velikega južnoameriškega literata, ki se je vprašal približno tak: Ali ni najpoštenejše otrokom svetovati tako? Ali mi, ki svojim otrokom svetujemo domoljubje in poštenje v svetu v kakršnem živimo, ne programiramo lastne otroke za neuspeh in hlapčevanje lopovom?
Rado jim je dal pošten, odkrit, kot britev natančen nasvet. Nasvet, kakršnega nihče ne sliši rad, je pa realističen do skrajnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar