Spominjam se časov, ko so Zahodni evrolevičarji zavistno pogledovali proti Jugoslaviji, vendar pa spet ne tako zavistno, da bi v njej živeli. Čudilo je predvsem, od kje jim vsa lagodnost bivanja, kapitalizmu navkljub. Saj bi vendar, po socialistični teoriji, morali biti vsi izmozgani in v žakljevini, pa ni bilo tako.
Potem so tudi v Slovenijo, na račun ukinitve revalorizacije, kar je bila svojevrstna slovenska ukana za preostalo Jugoslavijo, prišla leta kar debelih krav. Zahodni evrolevičarji so postali zares zavistni, domači oblastniki pa so bili vsi po vrsti prepričani, da gre za rezultat sistema. V bistvu pa je šlo le za prekomerno (osebno in javno) porabo naše in tuje akumulacije, ki jo je omogočila Kadeljeva samoupravna kategorija Dohodka. To je bila dokaj zapletena birokratska zadeva, ki pa je imela značaj, da se je izšla kakorkoli in kadarkoli, dokler je le kaj bilo. Tako so recimo takratne banke imele na izbiro ali kreditirajo za svoj denar ali se prijavijo v sistem primarne emisije in počakajo, da v Beogradu zanje natisnejo nov denar. Vsaka taka runda je bila bolj divja od prejšnje in je sčasoma prinesla nove in nove ničle na bankovce. Jasno je bilo, da sistem ne more preživeti samega sebe. Navdušenje evrolevičarjev je hitro skopnelo, vendar oni so se imeli sistemsko kam vrniti.
Bilo je jasno, da ne Jugoslavija in ne Slovenija v njej nista rešili temeljnega družbnega vprašanja lastnine, namreč, zakaj bi jaz delal bolje in hitreje, če to kar delam ni moje in dobim enako kot drugi, ki delajo manj in slabše. Zahodni evrolevičarji tega praga komunizma nikoli niso prestopili in so vedno ostali zgolj na fundamentu zavisti nasproti kapitalistom. Edina izjema je bil poizkus banditskega prevzema oblasti v Čilu, ko je bil Allende za las zmagal na volitvah in je hotel kar v parlamentu z zakoni ukiniti privatno lastnino. Razumljivo so normalni ljudje reagirali normalno in z vojsko zaščitli sebe in svojo lastnino. Pinochet je potem kot dobri striček iz ozadja počistil vso komunistično golazen, ki je hotela uzurpirati privatni kapital in demokracijo. To Allendejevo akcijo štejemo kot prvi predkučanovski poizkus uzurpacije privatne lastnine s pomočjo zlorabe demokratičnega sistema.
Na srečo Čilencev ta poizkus ni bil uspel in Pinochet je bil uspel ohraniti demokracijo in svobodo v državi. Na žalost Slovencev pa Slovenija, ko je prišel njen čas, ni imela svojega Pinoceta in Kučanova banda je pokradla vse, kar se je dalo in še več. Sedaj ni skoraj ničesar več, kar bi bilo kaj vredno. Kredite bo torej treba vrniti s tistim, kar se bo šele ustvarilo. Če se bo.
Ker se je 20 let zaposlovalo same sociologe in ekonomiste, ki ne znajo investirati in pravnike, ki ne vedo, kaj je pravo, je Slovenija v položaju, ko bo dobro opravljeno delo lahko plačevala samo še po 400 do 500 evrov mesečno in ne več po 1000 evrov, kot je bilo do sedaj v navadi. Zlasti nemanualno delo je bilo v Sloveniji drastično precenjeno glede na njegovo dejansko vrednost na svetovnem trgu. Tu bo treba napraviti velike reze, tako pri umetni izobrazbi, kot pri umetnih, vendar realno izplačanih, dohodkih.
Vidimo torej, da je Slovenija skoraj v celotni ohranila fašistični sistem Josipa Broza - Bandita in da so dejansko vse politične stranke bolj ali manj nastopale v nekdanji vlogi ZKS. Tako so primarno emisijo Narodne Banke Jugoslavije zgolj zamenjale za primarno emisijo Evropske banke. Edina sprememba, ki se je bila zgodila, je bila v spremenjenem ključu razdelitve. Ker se je v zadnjih 20 letih korupcija v Sloveniji ekstremno povčala, ker trg pač ni deloval iznad položaja manualcev, je vrhnji družbeni sloj lahko obliko razdelitve evropskega denarja popolnoma prilagodil samemu sebi in to tudi "do daske" izkoristil. Tako so po eni strani tuje miliajrde poletele na privatne račune na Ciper in Kajmane, terjatve zanje pa so prišle v državne banke, po drugi strani pa so sposobni ljudje dve destletji ostajali brez kapitala, da bi lahko začeli slediti svojim projektom in so danes ostali tudi brez vnovčljivega znanja. Zato je Slovenija pred popolnim prepadom, kjer jo že čez pol leta čakajo bruto plače v višini 400 - 500 evrov za kvalificirano delo, za visoko izobrazbo pa komaj nekaj čez 1.000 evrov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar