[mocah1]
Ja, kot praviš in to je že prav depresivno! Enostavno ni izhoda ven iz tega sranja! Trenutno zgleda tako, da je popolnoma vseeno, kdo vodi to državo, lahko bi dali na čelo izvršilne veje oblasti velikonočnega zajca, pa bi bilo čisto vseeno!
Kot sem pred nedavnim ugotovil, Slovenija je podobna živemu blatu. Bolj kot panično opletamo naokoli in shizofreno krilimo zdaj z levo, zdaj z desno roko, globlje se potapljamo.
V tem trenutku, vsaj v političnem kontekstu, enostavno ni akcije, ki bi nas na hitro potegnila ven.
Naša situacija je sicer do neke mere povezana z neprijazno globalno ekonomsko situacijo, toda večina naših problemov je zrastla na butalskem zeljniku. Je plod domače, butalske (ne)pameti, butalske (ne)kulture, butalske (ne)morale, butalske samozadovoljnosti, butalskega way-of-life in butalskega modusa operandi.
In glede na to, da je v jedru večine naših težav nekaj tako kompleksnega, kot je butalski nacionalni karakter, vam vsem lahko le priporočam, da drastično zmanjšate svoja kratkoročna pričakovanja. Politika za shizofreno butalsko glavo nima rešitve.
Ker nacionalni karakter se ne spremeni čez noč.Pravzaprav se sploh ne spremeni, dokler ni podvržen nekemu katarzičnemu dogodku (in večinoma so katarzični dogodki zelo tragični).
Torej sta za Slovenijo dejansko na mizi le 2 scenarija:
- brez katarzičnega dogodka (Butale ostanejo Butale in se perpetuirajo v neskončni downward spirali še naslednjih 20 let, pri čemer se butalskost do zadnjega hrani na neskončnem državnem zadolževanju in državnem lastništvu v gospodarstvu)
- z katarzičnim dogodkom (tega lahko inducira tudi politika, s popolnim umikom iz gospodarstva, ukinitvijo socialnih transferjev, razbitjem sindikatov, odpuščanjem v javni upravi, itd... Katarzični dogodek te sorte vključuje nekajletno brezposelnost okoli 20%, veliko jeze in škripanja z zobmi). Taki katarzični dogodki sicer ločijo zrele narode (Nemčija, Avstrija, Švica, Švedska, ZDA) od otročjih narodov (Butale, Uzbekistan, Belorusija).
Torej, na kratko: v Sloveniji bo v vsakem primeru šlo še na slabše, preden bo bolje. Ali nas čaka 20 let popolne stagnacije (pod krinko vzdrževanja socialnega miru), ali pa boleča in hitra katarza. Noben možni scenarij pa v tem trenutku ne vključuje rapidnega in nebolečega razcveta, po katerem bo vse tako, kot je nekoč bilo, ko je še sonček sijal in so ptičke pele na modrem nebu.
Zato se ne sekirajte več. Ne jezite se. Poskrbite zase in za svoje bližnje, državo in nacionalne interese pa pustite, da gredo rakom žvižgat. Po enem od obeh zgornjih scenarijev. Zgodilo se bo, pa če to hočete ali ne.
S takimi predlogi naj raje spokajo in naj EU pošlje prisilnega upravitelja, bo vsaj spucal to nesnago, ki se valja pa javnih financah.
Na žalost tudi EU, s svojimi nastavljenimi, nikoli neposredno izvoljenimi, B-ligaškimi klovni tipa Barroso in Van Rompuy, ne zbuja nekega pretiranega zaupanja. Če nas bo kdo potegnil iz dreka, nas bodo Američani ali Nemci, na Bruselj sam pa se ne gre preveč zanašati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar