V Sloveniji je tako, da se študent ne financira sam in prav tako njegovega študija ne financirajo starši, ampak ga štipendira nek imaginarni subjekt. Faktično pa producent, ki prodaja na svetovnem trgu.
Mukoma dosežena vrednost na svetovnem trgu, izvirajoča iz zanikrnega in večinoma zapuščenega tehnološkega okolja in takoj prelita v totalno zbirokratizirano okolico, od slovenskih kvazi univerzitetnih profesorjev, drago kupuje kvazi znanje in ga, ob splošnem nezavedanju, da le-to na svetovnem trgu skoraj nič ni vredno, deli slovenskemu študentu. Ta na vse načine nadaljuje z razmetavanjem te vrednosti in se ne zaveda, kak lolek je, zato, ker v Sloveniji študira.
Ker v Sloveniji študij ni študij, tudi diploma ni diploma in diplomant se sreča s situacijo, ko sam sebi na noben način ne more pomagati in je ponovno odvisen od producenta, ki dela mizerno plačano delo za svetovni trg. Ko producent v korist nacionalnega interesa posredno izdela tudi diplomanta, je sedaj producentu povedano, da je njegov in nacionalni interes, da diplomanta, potem, ko ga je leta in leta štipendiral, še zaposli. Ker producent kao rabi diplomanta, ki sicer ne zna ničesar in na svetovnem trgu nikoli ne bo ničesar zalužil, ga mora zaposliti. Ker producent denarja nima niti zase dovolj, nastane probem, kako diplomanta, ki ne zna ničesar in je zgolj strošek birokratksega sistema, plačati. Običajno se zgodi tako, da producent zmanjša svoj dohodek in plača nov interni strošek. Zanimivost je, da ta strošek nastaja skoraj izključno zato, da država lahko prikaže nov dohodek, ki pa je seveda finančna fatamorgana.
Zato ni čudno, da je v Sloveniji vpliv izobrazbe na tehnološki napredek zanemarljiv, kljub temu, da prične z visokošolskim študijem preko 60 odstotkov populacije.
Rešitev je seveda jasna. Ukinitev državnih univerz, odprtje podružnic tujih univerz, šolnina in posojila za študij.
Ni komentarjev:
Objavite komentar