Črt je poskušal v svoji zadnji kolumni vzeti v bran "nesrečnega malega človeka", ki se baje na trenutno situacijo odziva čisto refleksno. Ta "nesrečni mali človek" po Črtovem mnenju vzame v roke rdečo zastavo s srpom in kladivom iz čiste nedolžne zmedenosti, samo v znamenje svojega pravičnega protesta - in ne zato, ker bi v resnici simpatiziral s titoizmom in stalinizmom.
Aha.
Ampak, presneto, očitno je zelo kratek korak od toleriranja totalitarnih simbolov do trenutka, ko se moramo resno vprašati, ali bomo tolerirali tudi pozive k totalitarnim dejanjem?
Tako gre to. Najprej so simpatične, nedolžne rdeče zvezdice, potem so obljube o boljšem, pravičnejšem svetu, potem je že kak ostrejši srp in kako grozeče kladivo, potem so vedno bolj jezne besede, potem je bes, potem kmalu izbruhne na dan vsa človekova temna plat (foušljivost,samopravičniškost, brezplodna prepirljivost, egoizem), ki jo je znal komunizem vedno tako zvito potegnit iz slovanske podzavesti v svet konkretnih dejanj.
Konča se pa z Barbara rovom. Vedno. Če se ga seveda prej pravočasno ne prepreči.
Enkrat bomo menda ja spoznali, da je toleriranje VSAKRŠNIH totalitarnih simbolov, simbolov sovraštva, strup. Strup, ki deluje počasi in dela iz normalnih ljudi mentalno ukrivljene zombije, na obeh straneh: iz tistih, ki provocirajo, in tistih, ki se čutijo na provokacije dolžni odzvati. Toleriranje totalitarnih simbolov nas VSE SKUPAJ dela slabše, kot bi lahko bili. Jemlje nam energije za prihodnost, obrača nas v preteklost, zastruplja nas.
Ob tem bi se morali tudi zavedat, da mi nismo Španija, Italija, Grčija ali Venezuela, kjer mladina vihti svoje rdeče zastave v nekakem simpatičnem zanosu. Oni niso nikoli doživeli resnične komunistične revolucije, skupaj z vsemi njenimi nedolžnimi žrtvami in nepovratno polomljenimi življenji.
Mi smo jo doživeli. Vključno z Barbara rovom.
V Španiji ali Italiji mahanje z rdečo zastavico nikoli ne more imeti tako temnih konotacij kot jih ima v Sloveniji. V Španiji, denimo, mahanje z rdečo zastavico predstavlja predvsem legitimno dediščino predvojne Ljudske Fronte, ki je bila demokratično izvoljena, pa jo je z vojaškim udarom odstavil nelegitimni Francov režim. V Sloveniji, ki je dejansko krvavela pod komunistično revolucijo, je rdeča zastava s srpom in kladivom predvsem simbol sovraštva, simbol velike narodne tragedije. V Sloveniji vzbuja rdeča zastava s srpom in kladivom tista čustva, ki bi jih frankistična zastava vzbujala v Španiji. Je simbol krvavih, nedemokratičnih zmagovalcev. Je spomin na krivice, na nedolžne žrtve, na tajna zaslišanja, na poboje nasprotnikov.
Opletanje s komunističnimi totalitarnimi simboli na zelo nizkotnem in primitivnem nivoju žali na desettisoče slovenskih državljanov, ki so med komunistično revolucijo izgubili svoje sorodnike.
In upam, da nam ne bo treba še enkrat gledati, kam lahko tako prikrito, navidez nedolžno hujskanje, pripelje. Totalitaristični simboli so predstraža totalitarističnih parol, totalitarističnim parolam pa sledijo totalitaristična dejanja. Tega filma nam ni treba gledat še enkrat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar