[dob]
> [Maj]
> Zakaj ta človek še izgublja čas v politiki in dela škodo državi???
> jelinčič, janša in erjavec so pa res glih za skupaj bolj kot delajo zdrahe in škodo bolj srečni so.
Maj, tu ne gre zato, kdo dela škodo in kdo dela zdrahe.Pogrešam urejenost ali pa vsaj željo po urejanju miselnega modela v slehernem od nas: kaj je tisto, kar je prav, in kaj narobe.
Prav je, da delam, ustvarjam, ker je to del mojega življenja. V moji zavesti je misel, da delam zato, ker moram skrbeti zase in za svojo družino. To je prva stvar, ki me spravi na noge zjutraj. In ne neka medgeneracijska pogodba.
Ko dobim zaslužek od svojega dela, rad prinesem domov neko simbolično darilo in z njim razveselim ženo, otroke, mačko, psa in kanarčka. In zakaj tako? Ker mi TAKOJ vrnejo z veseljem, s pogledom, z objemom, s čivkanjem, s predenjem (žena zaprede enako kot mačka). In jaz se tedaj počutim potrebnega. Srečnega. Njim potrebnega in zadostnega.
Pri tem me malo boli kurac, če sem Pahorju nezadosten, ker pač nisem njegov peder. Kakšne zakone bodo oni sprejemali tam v parlamentu me kaj malo briga, če imam možnost delati mojo družino srečno in se pri tem počutiti zadostnega. Pazi, rekel sem zadostnega! Kajti, normalni ljudje ne potrebujejo herojev, ekstra tipov, supermanov, carjev ipd. Normalni ljudje zapolnjujejo svoje potrebe in potrebe svoje družine, oz. potrebe svojih dragih, in s preostankom (ker v normalnih okoliščinah vedno ostane še presežek, torej nekaj več) - nahranim reveže.
No, in zdaj smo tu: presežek, torej tisto, kar mi ostane, ko sem zapolnil svoje normalne potrebe, dam nekomu, ki je potreben, pa nima.
Tu pravzaprav gre za eno staro pravilo, kjer Bog priporoča človeku, naj bo prizanesljiv, ker na svetu ni sam; na svetu je mnogo ljudi, ki so prav takšni kot on, in ko da, da sebi. Mi, ki smo človeška družba, smo se organizirali tako, da to skrijemo za cel kup nekih predpisov, zakonov, skritih pogodb, ki jih nihče še ni ne videl ne podpisal... toda osnovno pravilo je tam! Še vedno je tam! In to pravilo pravi, da moraš pomagati širši skupnosti.
Jedro je torej pri človeku, ki dela, ustvarja. Ta ima pravico godrnjati in delati zdraho, ker se pritoževanje in zdrahe smejo držati le tistega, ki je oviran pri svojem delu, torej pri osnivnem opravilu, ki mu pomaga, da nahrani svojo družino in svoje drage. Ne pa revežev, vsaj ne v tem delu zgodbe in ne še tedaj! Ni namreč vloga države ta, da naredi vakuum okrog človeka, ki uporablja roke in pamet ter priučene sposobnosti za ustvarjanje zato, da bo futral državo. najprej državi, potem pa družini - to ne gre! Naj gleda svojo družino, kako gladuje? S tem se namreč srečuje z neposrednim okoljem, ki mu izpričuje njegovo nezadostnost, nepotrebnost, odvečnost. Vsak dan, ko vstane, in ko se vrne utrujen domov. Vsak dan gleda v lastno nezadostnost. Je to njegova usoda?
Impotenca je širši pojem, tu ne gre le za spolno impotenco temveč gre za popoln občutek nemoči, da bi si izboril svoje mesto pod soncem.
Ker država preprosto vzame, kar hoče, sam ostaneš brez moči in osramočen. Nezadostnost je obupno stanje in kdor ga doživlja, ta ve kaj je obup. Ko sešteješ vse obupe okrog nas, dobiš še večji obup. Ta obup že pritiska na brezčutnost države, ki ne ve več zakaj je tam in komu mora biti v pomoč. Umanjka osnova zahvala: Pahor se pojavi na televeziji in sporoči prebivalstvu, dragi moji, hvala vam, da ste nam, revežem, dali prispevke! Te prispevke bomo pravično in koristno porazdelili. Prav zagotovo se ne bomo kot prašiči valjali po denarju, ki ste ga vi pridelali. Dan za dnem bomo beležili kam kaj gre in pazili (predvsem to!) da vam omogočimo čim lažje delo: ne bomo vas ovirali z zakonodajo, ne bomo vas zapletali v nepotrebno zgubljanje vašega dragocenega časa, ko boste morali popravljati za nami nekaj, kar smo si izmislili samo zato, da vas okrademo in je bilo že plačano (vi ste to plačali!), zdaj pa boste to še enkrat zastonj opravili, da bo naše popolnoma nepotrebno in splošno škodljivo delovanje delovalo razumno in smotrno.... da vas bomo lahko okradli, pa da bo zgledalo kot da vas nismo!
In tako naprej.
No, te zavesti v tej državi ni. Najprej so stare generacije, ki so gradile socializem in niso imele časa proizvajati (prevod: skrbeti za svojo družino ali svoje drage), ker niso nič proizvajale, razen socializma, nimajo nič pokazati; tisto pa, kar lahko pokažejo, je materializiran vakuum zaradi dolgov na katerih so živeli. Hiše, ki bi jih radi ohranili, lepi spomini na čase, ko nihče ni nič vedel ali bil odgovoren. Najpomembneje od vsega pa je, da zaradi tega, ker niso skrbeli za svoje družine, ker niso uporabljali rok in znanja, da bi lahko iz družinskih članov razbrali hvaležnost in srečo, ko jim ob plači prineseš domov simbolično darilo, ki jih bo razveselilo in pokazalo, da zanje skrbiš - nisi samozadosten! Če živiš od dolgov in se samo igraš oz. pretvarjaš, da počneš koristno delo, potem ne veš kaj pomeni biti potreben in zadosten. Izgubiš stik s pojmi kot so: potrebujem (potrebuješ?), dam (izvoli!), hvala... (hahaha, hvala tudi tebi, rad ti dam!).
Samozavest izhaja prav od tu! Grem, naredim, sem zadovoljen, ker znam narediti in ker lahko naredim, prinesem domov - in vsi so zadovoljni! Še presežek imam in tisto, kar ne potrebujem, ne bom kopičil brez potrebe; dam nekomu, ki je manj srečen kot jaz. Takrat je tudi Bog srečen!
Država je nadomestna Mati. Takšna, kot jo imamo mi, je ena prasica. Vse požre, pol se pa s psi fuka in pogrize kar ji pride pred gobnec. Izsiljuje na levo in desno ter grozi. "Reveži" pa, ki jih je treba nahraniti, pa najprej sebi, če pa nimaš, pa crkni, pizda ti materina nezadostna! Zgini v gozd in tam ubijaj, kradi, laži, ponarejaj, poneverjaj, izrivaj, uničuj... da boš dal SeSusu in Pahorju, ker so "reveži" gradili lepo družbo imenovano socializem, ker so se žrtvovali na oltarju ideologije, ki je propadla in zato, da ne bi zdaj jokali, moramo mi ta oltar vdrževati, še naprej, in ideologijo, ki je nesmiselna, delati smiselno, na silo. In se zraven še smehljati. Torej, gre za reveže ki niso reveži, saj imajo mnogo več, kot tisti, ki jim daje.
Hvala? Prosim? Kdo komu kaj in zakaj? Nič od tega!
Preprosto: ti si suho meso, visiš pod stropom, si tam zame in za nikogar drugega. Jaz vzamem nož in si od tebe odrežem, kar mi gre. Ti pa visi še naprej pod stropom in me (o)hrani!!! Hvaležen moraš biti ti meni in ne jaz tebi, ker sicer si mi nepotreben...
Tu bom nehal, ker me je groza.
**********
P.S.
Pravijo, da živimo od tistega, kar prejmemo (plačilo za svoje delo, darilo od drugih, ipd.. ) Življenje pa ni to kar dobimo. Življenje je tisto, kar mi damo drugim.
Ta misel se mi je utrnila, ko sem bral to tvoje dobronamerno izpovedovanje.
Vem, cinikom so lasje že pokonci, ma vseeno, njihovem gnusu navkljub, bom citiral še nekaj, kar si sam večkrat ponovil, nekaj, kar v tej deželi žal že dolgo več nima veljave, odtod toliko hlastanja po materijalu in zverinskega žepotrpanja, citiral bom kar iz Biblije:
9 Kadar spravljate žetev svoje dežele, ne požanji čisto do roba polja in ne paberkuj po svoji žetvi! 10 Tudi v svojem vinogradu ne paberkuj in ne pobiraj osutih jagod v njem; pústi jih revežu in tujcu;
11 Ne kradite, ne lažite in ne varajte vsak svojega rojaka!
13 Ne izkoriščaj svojega bližnjega in ne ropaj ga; plačilo dninarja naj ne ostaja pri tebi do jutra! 14 Ne preklinjaj gluhega in slepemu ne nastavljaj spotike;
15 Ne delajte krivice pri sodbi; ne bodi pristranski do ubožca in ne klanjaj se velikemu: pravično sodi svojega bližnjega! 16 Ne hôdi kot obrekljivec med svojimi rojaki in ne strezi svojemu bližnjemu po življenju;
33 Če pri tebi biva tujec v vaši deželi, ga ne zatirajte! 34 Tujec, ki biva med vami, vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas!
Vsak si naj zdaj v tem poišče zločinsko fašistoidno državo v rokah kleptoidov, državo, ki davčno diskriminira in zasužnjevalnemu aparthaidu izpostavlja ustvarjalce, ki živijo od lastnega dela in delo samo penalizira, delo, ki ga ti Dob tak vzorno postavljaš na pijedastal in častiš; vsak si naj poišče vegrade, merkurje, esceteje, čigar dninarjev plačilo ni le prenočilo, je za vedno v mošnji lopovske gnjide obtičalo; vsak si lahko poišče, kdo v deželi tej se pohlevno in poniglavo klanja in upogiba velikim mogulom in je pristranski do ubožca, ki nečastuje, itd...
Zaokrožim to z neko sceno iz markantnega filma o domorodcih iz amazonskega gozda. Indijanski oče, ki mu klavska človeška zverina ravnokar pričenja rezati vrat, svojemu sinu pogumno pove: "Ne boj se sin moj ne boj, [strah je bolezen, ki človeka od znotraj razžre]!".
Slednje omenjam zato, ker se mi zdi, da Slovenci še zlasti, veliko gorja prizadanemo eni drugim zgolj iz komformističnega strahu. Če bi šlo pri tem za strah od bližnjega reza noža, bi to vsaj ne bila sramota in velik greh, mi to počnemo iz strahu, da bomo uživali manj komfora spričo posedovanja manj stvari, da bomo na dvorišču imeli manjši avto, v denarnici pa manj penezov ali v službi nižji "položaj". Auuuuuuu! E, to že je sramota! In velik greh!
Ni komentarjev:
Objavite komentar