Karantenci 1: Rojstvo naroda
Nekoč so živeli Karantenci. Bil je to zanimiv in pekuliaren narodič, ki je svoje korenine baje vlekel še vse iz časov stare praslovanske pasme homo sapiensa. Obstaja mnogo teorij o njihovem izvoru in klavrnem zatonu, mi pa bomo tule v nekaj orisih omenili le tisto osnovno, kar velja za splošno priznano med uglednimi historičnimi strokovnjaki.
Zdaj, Karantenci, kot že rečeno, so bili podpasma praslovanske pasme. Kot taki posebno brihtni resda niso mogli biti, so pa bili baje čisto normalnega fizičnega izgleda, povprečnega obsega lobanje in kolikor lahko sodimo po izkopaninah, so imeli tudi povsem normalno razvite možgane. Karantenci so skupaj s svojimi praslovanskimi bratranci in sestričnami dolgo in mirno živeli svoj prehistorični vek tam nekje v pripjatskih močvirjih Belorusije, nedotaknjeni in neobremenjeni od škodljivih vplivov civilizacije. Na prvi pogled se niso razlikovali od drugih praslovanov. Pravzaprav v tistem času sploh še niso bili izoblikovani kot posebno, specifično, vzvišeno pleme Karantencev. Ne, bili so čisto navadni Slovani, tako kot vsi ostali v pripjatskem močvirju. Živeli so svoje življenje, mirno, neopazno, eni so bili lovci, drugi pastirji, tretji ribiči… Vse te posameznike in posameznice pa je odlikovala ena sama skupna lastnost – nekaj, kar jih je skrivnostno povezovalo in delalo drugačne od vseh ostalih povprečnih praslovanskih kmetov. In tisto, kar jih je tako močno izpostavljalo v tej prvinski lovsko-nabiralniški skupnosti, je bila baje njihova izredna nadarjenost za prepirljivost, ki je krepko presegala tudi sicer pregovorno prepirljivost ostalih Slovanov. To so bili ljudje, ki so se znali fantastično prepirati o vsaki najmanjši malenkosti, pomembni ali nepomembni, na sto in en način, ure in ure, dneve in dneve, mesece in mesece, leta in leta - in to tako, da na koncu nihče od udeležencev prepira ni vedel, ali je debato dobil ali izgubil. Poleg te častivredne in nadvse koristne lastnosti pa so bili posamezniki in posameznice, ki takrat še niso bili Karantenci, med ostalimi Slovani znani tudi po nadpovprečno visokih stopnjah prirojene nezaupljivosti, zahrbtnosti in sposobnosti ''okrog prenašanja'' svojih soplemenjakov.
In tako so nekega lepega dne – mislim, da je bilo 19. maja leta 404 - častitljivi in modri praslovanski starešine potegnili skupaj te izredne posameznike in posameznice in jih postavili okoli svetega tabornega ognja. In besedo je povzel sivolasi starešina Svjatovit Kučmačenko, najmodrejši med modrimi, in takole je govoril:
''Poslušajte, kolegi… Mi Slovani smo sicer kar kul pleme in marsikaj znamo tolerirat. In v teh naših močvirjih nam že stoletja kar dobro gre - imamo ovce in krave, znamo delati medico, naše babnice so najbolj sexy mačke na svetu, pa še nadpovprečno fukabilne povrhu. Lepo nam je - delamo otroke, pijemo, jemo, se skupaj smejimo in pojemo, in nasploh se imamo v življenju kar fino. Ampak vi, kolegi… Žal mi je, da vam moram to povedati, ampak… Veste, hmmm, nekako se ne vklapljate v naš način življenja. Non-stop nekaj težite, vedno bi se nekaj špetirali, vedno mislite o sebi, da ste najpametnejši in najlepši, vedno nekaj kradete en drugemu, vaše babnice so frigidne in labilne, na vaše dedce se ne da zanesti… Mislim, kako korist imamo od vas ? Nič ni z vami, kolegi. Slabo vplivate na moralo, veste. Zato mi je žal, da vam moram sporočiti, da ste do nadaljnjega, dokler se ne boste naučili obnašati malo bolj človeško in prijateljsko – izgnani iz našega plemena. In tako je odločil svet starešin, da boste od sedaj naprej živeli na južnem obrobju pripjatskega močvirja, v karanteni, daleč stran od vseh nas, da se ne bo nihče od naših dedcev več nikoli okužil z vašo zavistjo in goljufivostjo, in nobena od naših babnic z vašo frigidnostjo in obrekljivostjo. In tako boste živeli dokler vas pamet ne sreča in vsi se vas bomo izogibali in naše otroke svarili, da se naj karantene na južnem robu pripjatskega močvirja bojijo bolj kot same Jagababe. In ker boste živeli v karanteni, bodi od sedaj naprej in na vekov veke, dokler se ne spametujete in začnete živeti v slogi sami s seboj in z drugimi - bodi od zdaj naprej vaše ime Karantenci.''
In tako so Karantenci dobili svoje ime. Karantenske ženske so takoj po uradni razglasitvi tega epskega eksodusa (preseliti se je bilo treba 5 km proti jugu) jadrno začele cviliti in jadikovati nad njihovo zlo usodo, besno cepetati z nogami ob tla in s peno na ustih klicati prekletstva nad vse prisotne (posebej seveda na vse druge babnice). In takrat je vzdignil svoj glas tudi najprepirljivejši, najgoljufivejši in najzahrbtnejši izmed vseh Karantencev, legendarni poglavar Jeznorit Semika Butalovec. In stisnil je roko v pest, jo grozeče uprl v nebo, požugal vsem navzočim in izrekel naslednje legendarne besede:
''Že prav. Če je pa tako, bomo pa kar sami poskrbeli, da nas pamet ne bo NIKOLI srečala. Zanalašč. Nikoli ne bomo živeli v slogi, ne sami s seboj, ne z drugimi. Ker nam tako čisto paše, vi prekleti manjvredni slovanski zahojeni kreteni in ovcejebci. In nikoli več se ne bomo vrnili v to pripjatsko močvirje, kar mislite si. Raje žremo drek in pijemo scalnico, ampak to bosta za vse večne čase vsaj NAŠ drek in NAŠA scalnica. Ja, imeli bomo svojo karanteno - in uredili si jo bomo tako, kot bomo sami hoteli, in nikogar ne bomo spustili vanjo, in nobenih škodljivih idej iz zunanjega sveta ne bomo sprejemali, in tam bomo ohranjali naš način življenja za vsako ceno, do konca časov, pa četudi vmes vsi pocrkamo. Evo, pa smo vas zajebali, bwahahahahaha ! ''
In Jeznoritov predlog je bil navdušeno sprejet s strani preostalih novopečenih Karantencev. Kocka je padla. Nov mejnik v svetovni zgodovini je bil postavljen. Karantenci so se pod vodstvom jeznega Jeznorita jezno izselili iz pripjatskega močvirja in niti pomahali niso v slovo.
Zdaj, zgodovinski viri o sami nadaljnji usodi Karantencev na robu pripjatskega močvirja sicer ne poročajo. Je pa po izkopaninah, najdenih na ozemlju njihove originalne karantene, nekje med Pinskom in Minskom, mogoče do neke mere rekonstruirati njihovo zgodovino tega obdobja. Možno je sklepati, da se Karantenci tudi v svojem novem okolju nikakor niso odrekli svoje edine ljubezni, tiste do prepirov namreč. In očitno je, da so to svojo sposobnost v tem času že nadgradili do te mere, da so začeli med sabo tudi fizično obračunavati. Med izkopaninami so namreč značilne predvsem množične poškodbe lobanj, luknje in zmečkanine, okostja poražencev pa so ponavadi malomarno odvržena v masovne in neurejene grobove. O kanibalizmu med starodavnimi Karantenci dosedanja izkopavanja še niso dala nedvoumnih izsledkov, obstaja pa konsenz strokovnjakov, da ga glede na nasilno in shizofreno naravo stare karantenske skupnosti nikakor ni mogoče izključiti.
...to be continued...
Ni komentarjev:
Objavite komentar