torek, 23. avgust 2011

1330236 - profil tipičnega slovenskega novinarja

[vrac]
Prijatelj Shamann, ne vem kje si ti zaposlen, če nimaš nad seboj drugega kot vsemogočnega, potem te razumem, da misliš, da lahko novinarji svobodno molijo k svojemu Bogu, če pa imaš svojega šefa, potem je pa tvoje mnenje malo tužno. Če misliš, da so novinarji neodvsni in samostojni, tu sploh ni dileme - niso in če istočasno misliš, da bi to lahko bili, če bi hoteli, potem si moj prijatelj Shamann v bistveni zmoti. Koga vino piješ, njegovu pesmu pevaš. Tako nekako gre tisti pregovor naših južnih bratov in bo kar držalo... Novinarji lahko razmišljajo s svojo glavo, samo tega ne smejo na glas povedati in udejaniti.. Približno tako kot pokojni mož Margaret Thacher. So ga vprašali, kdo nosi hlače pri hiši in on jim je odgovoril: Hlače pri hiši nosim jaz, likam jih pa tudi sam...

Mislim,da novinarji kar lepo "svobodno molijo k svojemu bogu", saj slovenski žurnalist kamor ga daš, vedno ponosno reče: "Sem levičar, sem za MojeSvoje rdeče, sem za večno kontinuiteto rdečekhmerske talibanske oblasti kumunajzrof Slovenistana". "Use drugo kot vodilna vloga ZKS je nesprejemljivo", radi parafrazirajo zahtevo NjihovegaSvojega rahmetli Jožeta Božička izrečeno enkrat tam leta 1992. hehe.

So izjeme, nič ne rečem, kar je lepo, ker na ozadju narejenmu iz teh izjem se lepše vidi krvavost resnice o rdečem večinskem ospredju. Takle mamo, jebiga.

Celo več, naš žurnalist povprečni si je celo izmislil nekšno kobajagi točno tezo o tem, da "folk preprosto hoče levo pisanje". Kot češ, oni bi zlahka folku dali umerjeno sredinsko in celo desno pisanje, če bi le folk to hotel. A oni eto vedo, da "folk itak noče nič drugega kot levo". Tako kot Kučan in Janez Brkać-Krićać vesta, da folk leta 1991 ni hotel kapitalizma, ampak zgolj odcepitev od Juge in boljši socializem, kapitalizem so mu pa eni neznani zlodeji kobajagi podtaknili. Yeahh, right!

V resnici pa naš žurnalist ne bi premogel spisati kaj, kar ni rdeče in levo, pa če bi mu pod nokte zabijali žeblje desetko in večje.

V to rdečekhmersko talibansko pozo, slovenske novinarje, to sem prepričan ziljon posto, nihče eksplicite ne sili. Period!

Je pa malim rdečim nomenklaturnim bogovom tuzemeljskim strašno všeč, da so novinarji kar sami, pohlevno inu benevolentno, spontano na rdeči liniji in naši novinarji to prav tako vedo, hehe. Neke vrste sinergično binarno rdečilo je to. Enim všeč da novinaršče išče njih trepljanja po rami in socialnega aplavza, onim drugim pa, da so v dobrem razpoloženju obdržali male tuzemljeske bogove. 

Psihodelično rdeča nirvana! 

Sicer pa človek se od pamtiveka trudi da bi bogove držal v dobrem razpoloženju, hehe. Učasih so najlepše pupike metali v jame v ta namen. Zaj me je strah, da mi mojo Katko kakšen precednik novinarskega društva ne vrže v kakšno fojbo, jebenti.

Povrhu vsega te taisti novinarji to zelo radi poudarijo kot nekšno nadintelektualno držo. Pri nas večina žurnalistov meni, da si pravi intelektualec šele, če na vsake 19 sekund okolici teatralno razodeneš, da si levičar in da so ne-levičarji v bistvu sami rednecki. Recimo, delati se norca iz ZDA in teatralizirati nad nekšnimi fantomskimi neoliberalnimi zlodeji, ki da harajo po Sloveniji, je našim novinarčkom najljubši sport, iz NjihovegaSvojega Borata in patetičnega žižukuja in žalostne resnice, da v letu 2010 ulice imenujemo po klavcu Brozu, pa ne. 

Kako razmišlja in se obnaša slovenski novinar, se vidi lepo iz onega slavnega pisma celice N571-H572. Oni so takrat v svet poslali bizaren mesiđ, ki je brez dvoma prišel iz cone blaznosti tam nekje onkraj roba pameti, glasil se je pa tako: "Samo v času, ko so NašiSvoji rdečetalibanski kumunajzari na oblastni poziciji, se slovenski žurnalisti čutimo svobodne oz. da imamo svobodo pisanja, govora in izražanja oz. to pa to. Kakorhitro je opozicija komunistom na poziciji, magari zgolj eno samo majceno mikrosekundo, se počutimo ogroženo, svobode naenkrat umanjka.

Svet je začudeno bolščal malo v pismo, pa malo v Kubo, pa malo v Severno Korejo pa v pismo, pa v Kitajsko, pa v arhive o Beriji, Staljinu, NKVD in KGB, pa spet v pismo. In svetu ni bilo nič jasno. Svet se je potem odločil, da je najbolje, da se ga do nezavesti napije in celotni eksces Absurdistancef pozabi, Absurdistanijo pa pusti pocati se v lastni rdeči scalnici, dokler se vse ne spremeni v eno samo nerazpoznavno smrdečo rdečo brozgo, s katero normalen svet ne komunicira, že zato, ker neznosno smrdi. hehe.

Link

Ni komentarjev: