Karantenci 3: Saga o Karanteniji
Toda vrnimo se zdaj k trdnemu jedru karantenskega plemena, ki je medtem pod vodstvom Smradognoja Kurojeba napredovalo proti zahodu. Temni obrisi visokih gora na obzorju so nakazovali upanje, da je tam nekje dežela, ki ni odprta, ampak zaprta, skrita pred nezaželenimi pogledi, skrita pred vsem neznanim, skrita pred strašnimi tujci, skrita pred Avari, skrita pred drugimi Slovani, skrita pred vsem, kar ni sovpadalo v karantenski način življenja. In takrat je glas povzdignil vrhovni karantenski vrač, Smradognojev bratranec Kajtimar Pridanič, in takole nagovoril svoje rojake:
''O, Karantenci, poglejte…Čudovita dežela se je prikazala pred nami v odgovor na naše priprošnje. Kako lepo, kako ganljivo… Nič več ne bo, kot je bilo. Danes so dovoljene sanje, a že jutri bo nov dan. In naše starodavno, preizkušano, izmučeno karantensko pleme bo v tem novem dnevu lahko končno odpočilo svoje trudne ude in zaživelo na tej… '' In še medtem, ko je govoril svoje vznesene in slavnostne besede, se je Kajtimar Pridanič hihital nekje v globini duše: ''Hehe, drpci zarukani karantenski… najlepše njive in najlepši pašniki bodo moji, samo moji. Sicer vam bom vsem po vrsti odrobil glave, vašim potomcem pa priklical tisočletno prekletstvo nad betice !''
Karantenci pa so seveda iz njegovih sladkih ust slišali neke čisto druge, silno navdihujoče in upanja polne besede. In s tem navdihujočim dopingom, vcepljenim v njihovo kolektivno zavest, se je karantensko pleme odvalilo navzgor po Dravski dolini, v osrčje te neznane, čudovite, a skrivnostno temne dežele. In dežela je bila polna gozdov in merjasci so tekali po njih. In bile so čiste reke in ribe so plavale v njih. In bilo je plavo nebo in ptice so letale po njemu. In bile so gore in hribi, griči in planine, in bregi in vzpetine, in soteske in globače… Da, to je bila obljubljena dežela Karantencev. Skrita pred vsemi. Ampak tisto, kar je najbolj fasciniralo čudaško karantensko dušo, so bili bregi… Ja, dežela jih je bila polna. Bregi, bregi, bregi… Kamorkoli si pogledal, je bil breg. Ali hrib. Ali grič. Ali planina. Ali gora. Ali soteska. Ali globača. Bilo je tako očitno, da se je Karantencem kar milo storilo: da, ta dežela je bila polna skrivališč. Polna mišjih lukenj za to zanikrno preganjano ljudstvece, ki se ni znalo nikoli postaviti zase, ki so ga vedno porivali naokoli, ga ignorirali, se ga izogibali in ga izločali. Da, tu je bilo dovolj bregov, kamor se bodo lahko varno poskrili. Ravnica je bila nevarna, preveč odprta, ampak tu, v teh gorah in gozdovih, v teh grabnih in globačah, kamor še sonce ne posije več kot dvakrat letno, tu bodo lahko zaščitili svoj pravoverni karantenski način življenja za vse prihajajoče srečne generacije. Tu se bodo lahko karantenski otroci mirno igrali s telički in ovčicami, namesto da bi hodili v šole, tu jim nikoli več ne bo treba komunicirati z zunanjim svetom, nikoli se mu jim več ne bo treba prilagajati. Tu bodo lahko ostali iz generacije v generacijo taki zahojeni čudaki, kot so vedno bili, in nihče jih ne bo opominjal na to. Tu ne bo več nobenega Svobodina, ki bi jih spodbujal k nekakšnim inovativnim civilizacijskim manevrom. Ne, tu bodo imeli vse tisto, kar potrebujejo: živino, kup gnoja in grunt. Več ne pričakujejo od življenja. In vedno bodo lahko živeli vsak na svojem bregu, ograjeni pred svetom, in drug pred drugim. Vsak na svojem hribčku, daleč stran od vseh ostalih, bodo skrbno zakoličkali svoja posestva, gojili svoje ovčje črede, okopavali svoje vrtičke in guslali svoje sentimentalne karantenske žalostinke, kolikor jim bo duša dala.
''Ah,'' so se raznežile karantenske ženske.
''Ah,'' so se razpekmezili karantenski dedci.
''To je naša dežela, za nas na zemljo postavljena'' so dahnili v en glas.
Smradognoj Kurojeb in Kajtimar Pridanič pa sta se zvito spogledala in en drugega dregnila pod ramena. Tu, med temi zahojenci, ki hrepenijo po življenju na nedostopnih hribih, si bosta onadva kar sama zlahka razdelila vso plodno zemljo v ravnini. In čez čas, ko bodo njuni zabiti karantenski sužnji na njunih poljih pridelovali presežke žita, sira in medice, bosta začela monopolno trgovino z zunanjim svetom, po skrbno izbranih skritih kanalih. Napolnila bosta svoje kašče do vrha in še čez, pila najboljše frankovsko vino, oblekla svoje zašpehane babnice v najbolj dragoceno laško sukno… Počela bosta vse tisto, o čemer je govoril Svobodin. Ampak onadva bosta to počela zase, samo zase. Ne za narod karantenski, ampak zase. In če se bo še kdajkoli našel kak nov svobodomiselni Svobodin, kdorkoli, ki jima bo poskušal v njunih namerah konkurirati, kdorkoli , ki bo poskušal igrati karantenskega Prometeja, razsvetlitelja karantenskega plemena, ga bosta na nekem mračnem kraju brez pomisleka vrgla v kak graben, ga zakopala živega v zemljo, ali pa ga razkosala in vrgla merjascem. Vsaka sled bo izginila za njim. In kmalu ne bo nikogar, ki bi se jima bil sposoben upreti.
In Smradognoj je mrko pljunil predse in naznanil Karantencem: ''Da, to bo naša dežela. In vidite, če bi bili poslušali Svobodina, bi vas zdaj že poklali Avari.''
''Avari !!! Avari !!! Joj, prejoj…''
'' Da, da…Tako je . Bojte se Avarov,'' je zadovoljno nadaljeval Smradognoj. ''Bojte se jih, ker se jim niste sposobni upreti. Zavedajte se tega. Če vas dobijo, vas bodo tepihovali, da za vami ne bo ostala niti ritna ščetina… Zavedajte se strašne moči Avarov. In nikoli ne pozabite.''
''Tako je ! Bojmo se strašnih Avarov ! Bežimo v gore, v gore …''
''Le mirno, bratje Karantenci. Gora in bregov je v tej deželi, kolikor vidimo, dovolj za vse. Za vsakega se bo našel kak nedostopen hrib, kjer bo lahko živel varno in izolirano pred vsem ostalim svetom. Toda, nekdo bo kljub vsemu moral ostati v ravnici…'' je zvito napeljeval Smradognoj.
''Ne, ne, samo to ne…'' so se pridušali Karantenci. ''Kaj pa če nas Avari kljub vsemu izvohajo tudi v naši novi domovini ? Najprej bodo pridrveli po ravnici in potem bodo tam vse poklali, pomečkali in posilili, in nataknili nas bodo na kole, in odpeljali v suženjstvo, in… ojoj, prejoj. Ti prekleta karantenska usoda ! Zakaj nas tako tepeš ?''
''Jaz že ne bom v ravnici !''
''Jaz tudi ne !''
''Bežimo pred Avari ! V gore, v gore, reši se, kdor se more !''
In Smradognoj je zadovoljno opazoval potek dogodkov in zvito pomežiknil Kajtimarju Pridaniču.
Ta pa je s svečanim glasom povzel: ''Poslušajte, bratje Karantenci ! Midva s Smradognojem razumeva vašo stisko. Midva sva prava Karantenca, tako kot vi, zato veva, kako razmišljate in česa se bojite. Toliko gorja ste že pretrpeli, toliko muk prenesli, da je navadnemu človeku to kar težko dojeti…Toliko, hlip, hlip, toliko krute usode, ojoj, ojoj…'' Ob teh besedah je Kajtimaru Pridaniču iz levega očesa ušla biserna solzica.
In Karantenci so se takoj kolektivno razcmerili:
''Da ! Res je ! Mi smo najbolj nesrečen narod na svetu ! Vedno nas preganjajo, noben se noče družiti z nami. Ueeee, ueee…''
''Ampak vi za to niste nič krivi, moji ljubi, predragi, čudoviti Karantenci,'' jih je nežno ujčkal z besedami Kajtimar Pridanič. ''Nič niste krivi, če imate radi parfum kravjega gnoja na svoji koži, če vam osebna higiena ne diši preveč, če se radi oblačite v smrdljive ovčje kožuhe, če delate samo toliko, kot se vam ljubi, če se prepirate za vsako malenkost in če kradete en drugemu… Nič ni narobe z vami, če nimate ambicij, če si ne želite ustvariti moderne, uspešne civilizirane države. Ne, Karantenci moji ! Zapomnite si: vam se nikomur ni treba prilagajati. Vi ste že dovolj pretrpeli.''
''Tako je ! Ueee,ueee, hlip, hlip, smrk, smrk… Ti nas razumeš, Kajtimar ! Tako lepo govoriš, ueee, ueee…Tebi verjamemo, Kajtimar.''
In takrat sta Kajtimar Pridanič in Smradognoj Kurojeb začutila, da je trenutek pravi. Skupno sta se postavila pred Karantence in jim veselo oznanila: ''Ampak, nič se ne bojte, bratje Karantenci ! Vaših muk je konec ! Vsak od vas si bo lahko sedaj izbral svoj, čisto svoj hrib, na najbolj nedostopnem kraju, ki si ga je sploh še mogoče zamisliti. Midva pa bova ostala tu spodaj v ravnici in čuvala budno stražo. In če slučajno prodrejo Avari navzgor po Dravski dolini, se jim bova takoj vrgla na njihove meče z lastnimi trebuhi, da bova tako potešila njihovo krvoločnost in vas zaščitila !''
In Karantenci so navdušeno zakričali : ''Živela Smradognoj in Kajtimar !''
''Žrtvovala se bova za vas !''
''Žrtvovala se bosta za nas ! Živela !''
''Je pa samo še ena malenkost…Namreč, v tej gnjusni in negostoljubni ravnici nama ne bo tako lepo kot vam tam zgoraj, kjer boste imeli to krasno, pod kotom 75 stopinj naklonjeno zemljo in pašnike. Zato bova potrebovala za preživetje nekaj pomoči.''
In Karantenci so družno vzkliknili: ''Kar povejta, kaj potrebujeta !''
In Smradognoj je svečano oznanil: ''Potrebovala bova najmanj dva ducata najbolj godnih, mladih in fukabilnih Karantenk, kar jih je mogoče zbrati v plemenu karantenskem.''
Še preden so karantenski dedci lahko sploh trznili in razumsko presodili, ali je tako radikalen predlog dejansko vreden upoštevanja, so se že oglasile postarane karantenske babnice, njihove žene : '' Seveda, vse za našo varnost ! Kar vzamita si jih, pa ne dva ducata, štiri ducate, če je treba !''
In kar po hitrem postopku so babnice zbrale na kup štiri ducate njihovih najbolj nevarnih tekmic, najlepših, najbolj godnih in najbolj slastnih mladih samic, kar jih je bilo možno zbrati v plemenu karantenskem. Smradognoju in Kajtimaru so se pocedile sline po njunih košatih bradah, ko sta zagledala ta lepi pušeljc, nabran samo za njuno ekskluzivno uporabo. Karantenski možje in očetje pa so sicer malo blentavo gledali zraven, kako so jim kar takole pred nosom uplenili njihove najlepše hčere, ljubimke in priležnice, poskušali so nekaj protestirat, ampak na koncu so jih njihove babnice le grdo pogledale, pa so bili tiho.
''Lepo, lepo,'' se je zadovoljno smejal Smradognoj in se komaj zadrževal, da si ni kar takoj, vpričo vseh, postregel s svežim, mladim mesom, najboljšim, kar je lahko ponudila karantenska čredica. Kajtimar ga je še pravočasno brcnil v koleno, potem pa oznanil drugo zahtevo:
''O, Karantenci, dobro bova poskrbela za vaše hčere, verjemite. Obilno bodo deležne vsega, kar je najino. Napolnila bova njihove kašče do vrha. Nič jim ne bo manjkalo, dala jim bova piti in jesti od svojega lastnega telesa, če bo treba.''
''Zdaj smo pomirjeni,'' so rekli karantenski možje. '' Verjamemo vama. Hvala, ker sta nam vzela naše hčere.''
''Ni zakaj, ni vredno omembe,'' se je vljudno priklonil Kajtimar. ''Ker pa sva sprejela to težko breme nase, bova potrebovala še dodatno pomoč. Namreč, na tej trdi, nerodovitni ravnici bo boj za preživetje izredno… izredno…''
''Trd,'' je vskočil Smradognoj, medtem ko si je še vedno pohotno ogledoval čredico mladih karantenskih samic in si izbiral, katerih osem bo preskusil še to noč.
''Tako je, izredno trd, hvala Smradognoj,'' je nadaljeval Kajtimar. ''Zato bova potrebovala še skupino dodatnih, eee, dodatnih bratov…''
''Sužnjev…'', je bleknil Smradognoj, ki si je že lakotno predstavljal, kako bo svoja dva ducata karantenskih samic privezal v štalo skupaj s svojo čredo ovac.
''Eeee,'' je v zadregi nadaljeval Kajtimar, ''…seveda ne sužnjev. Nikakor ne sužnjev. Potrebovala bova le skupino dodatnih bratov… delavcev.''
''Tako je, delavcev,'' je povzel Smradognoj. ''Da nama bodo pomagali…''
''…pri vsakodnevnih opravilih na polju…''
''…in seveda bodo z nama delili vse…''
''…karkoli bomo že lahko ustvarili…''
''…v tej nerodovitni, kruti, neprijazni ravnici,'' je uspešno zaključil Smradognoj.
In Karantenci so zadovoljno pokimali. Iz svojih vrst so izbrali dva ducata mišičastih mladeničev, svojih lastnih sinov, in jih v paketu podarili Smradognoju in Kajtimarju.
Zdaj sta imela vse, kar sta potrebovala. Ampak Smradognoj, ki je že davno spoznal, da karantenska zabitost enostavno nima meja, je zadevo potegnil še korak dlje.
''Seveda pa ne morete pričakovati, da bova za vaše lastne hčere in sinove celoten prežitek prispevala kar sama. To ne bi bilo prav, saj sva vendar prevzela dodatno tveganje s tem, ko bova živela na ravnici, medtem ko boste vsi vi ostali Karantenci varno poskriti po svojih bregovih.''
''O, povej nam, modri Smradognoj, kako se vama še lahko oddolžimo za vajino neskončno žrtev ?'' so skesano rotili Karantenci.
''Najbolje bo, da storimo takole… Od vsega, kar boste od zdaj naprej pridelali na svojih gorskih gruntih, boste vsak mesec odvedli desetino… Oziroma, čakajte, čakajte… Sem se zmotil v izračunu, se opravičujem. Desetina žal ne bo dovolj. Od vsega, kar boste pridelali, nama boste mesečno odvedli natančno 35% . In tem 35% bomo od zdaj naprej rekli ''davek'' !''
''Davek !'' so vzneseno ponovili Karantenci in se čudili Smradognojevi globoki modrosti. ''Zakaj pa bomo temu rekli ''davek'', Smradognoj ? ''
''Ker vas bom z njim davil do onemoglosti, bedaki zanikrni'' se je hotel zarežati Smradognoj, a se je še pravočasno ugriznil v jezik.
''Davek pač, kar tako.'' je pokimal Smradognoj. ''Plačevali boste torej davek v višini 35% vsega, kar boste pridelali. In to vsak mesec.''
''Ampak Smradognoj, mi ne znamo šteti. Nihče ne ve, koliko je 35% od vsega, '' so zaskrbljeno ugotavljali Karantenci.
''Pa naj vas koklja brcne,'' se je razhudil Smradognoj. ''A moram res sam misliti na vse ? Ja, potem boste pač prinesli VES mesečni pridelek, in midva s Kajtimarom vam bova že pošteno odmerila , koliko je 35%.''
''Ahhhh,'' so si oddahnili Karantenci. ''Če je tako, je pa vse v redu.''
''Seveda je vse v redu, zalega zabita,'' se je razpištolil Smradognoj, ki je začel vedno bolj uživati v vlogi plemenskega gospodarja. Butasta pasivnost Karantencev je še dodatno oplajala njegov ego kmetavzarskega sadista.
''Oprosti nam, ker smo tako zabiti, o, močni Smradognoj,'' so se jeli klanjati Karantenci.
''Tišina ! Dovolj vas imam,'' se je vzvišeno namrdnil. ''Poberite se zdaj na vsak svoj breg, in da vas več ne vidim do naslednjega meseca. Takrat pa le prinesite svoje pridelke na ogled. Sir, pšenico, medico, meso, volno, mleko, kolače - VSE ! Jasno ? ''
''Jasno, o, veliki Smradognoj, klanjamo se ti, o, močni Smradognoj, zahvaljujemo se ti, o, mogočni zaščitnik karantenskega plemena…'' so kleče prihajali k njemu Karantenci in Karantenke in mu poljubljali roko.
''Je že v redu. Spizdite zdaj in se mi ne vračajte brez polnih košar. Sicer vas bodo Avari !!! ''
''Avari !!! Avari !!! Bežimo, hitro v gore !''
In tako so se Karantenci jadrno raztepli po vseh bregih, hribih, gričih in planinah svoje nove domovine. Plezali so, dokler se je dalo plezati, tudi tja gor, kjer so do tistega trenutka kraljevali le gamsi in kozorogi. Ni bilo vrha, ki ga Karantenci ne bi poselili. Ni bilo planine ali gorskega grebena, ki bi bil prestrm za njih, ni bilo gozda, ki bi bil pretemen za njih, ni bilo globače, ki bi bila presenčna za njih. Bolj kot je bil kraj nedostopen in izoliran od preostalega sveta, bolje so se na njem počutili. In potem so ogradili svoje grunte, zbili svoje lesene koče, pripravili ognjišča zase in pašnike za svoje črede…In potem so mrko gledali iz enega na drugi breg in skrbno opazovali, ali tudi njihov sosed počne vse tako, kot počnejo oni. In tako so živeli srečno, kolikor so pač Karantenci sploh lahko srečni, vsak na svojem bregu, varni pred zunanjim svetom, in iz roda v rod čuvali svojo sveto karantensko tradicijo. In dali so svoji novi domovini, ki jim je tako gostoljubno ponudila zatočišče pred strašnimi strašnimi Avari, tudi ime. In ker so bili pač Karantenci, so jo neskromno poimenovali kar po sebi – Karantenija.
Tam doli, globoko v ravnici, pa sta Karantenijo strumno čuvala pred vsemi škodljivimi imaginarnimi zunanjimi vplivi Smradognoj in Kajtimar, ki sta s svojimi štirimi ducati mladih priležnic kaj kmalu zaplodila novo, elitno karantensko kasto Smradognojičev in Kajtimirovičev. In tako je minilo sto in še nekaj let in dežela se je razvijala v skladu s pravovernimi karantenskimi vrednotami: izolirana od vseh, zaprta vase, avtarkična, nepremagljivo zazrta v svoj vzvišeni karantenski način življenja. Tako bi verjetno tudi ostalo, če se nekega dne okoli leta 700 ne bi v bogati rodbini karantenskih Smradognojičev rodil deček, ki je za vedno spremenil potek karantenske zgodovine. Ime mu je bilo Borut.
Ni komentarjev:
Objavite komentar