1377925 - v prvi Jugoslaviji je bilo tudi marsikaj pozitivnega

[bara1]
Ja,ja, tvoja paranoja nima meja. Ampak zgodba, ki ti je bila svetovana za branje je iz leta 23- namreč 1923!Išči pa beri! In nima nobene zveze z tardečimi, pa taplavimi, pa tarjavimi, ampak s poniglavimi slovenceljskimi dušami.

In kako se že reče tisti bolezni, ko je preveč besed in misli naenkrat?

Tako je. Zelo lepo si povedal(o). To je zgodba iz časa, ko komunajzer kontaminacije in devastacije Slovenije še ni bilo. Zato za sedanji čas, oz. Slovenijo v sedanjem političnem trenutku žal ni niti primerna niti jo je na sedanjo SLovenijo možno aplicirati. Ker smo zdaj komunistično davastiran politični prostor. Đamahirija!

Takrat je tudi Slovenija bila podobna prej naštetim normalnim državam, parlamentarnim demokracijam. Ko so njegova visokost Kralj in organi držali komunistične prevratniške teroriste na kratko in jih kmalu zatem proglasili za nelegalno nevarno teroristično organizacijo morilskih beštij. Kar komunajzari tudi so bili od pamtiveka. (Že med vojno ter prav gotovo leta 1945, ko so pele fojbe in rudniški jaški, smo videli kako fakin je kralj imel prav!)

To je zgodba iz časa, ko je tudi na tleh Slovenije obstajala večstrankarska parlamentarna demokracija. Kraljeva in bolj podobna onemu času, in z vsemi napakami ki jih je Fran Milčinski zapisal, ma obstajala je.

In lepo prosim, ne bodi no tak arogantno napihnjen(o). To sem v prvič prebral zelo davno. Morebiti še v času, ko ti za to še nisi vedel(o). Dobro?

In kako se že reče tisti bolezni, ko je preveč besed in misli naenkrat?

Evo tebe. Nisi zdržal(o). Še en(o) komunajzar on(é), ki se, ko nima argumentov, ali pa mu muca v celoti papa besede spričo prizadetosti, ki sem mu jo povzročil, ko sem očitno dregnil v, oz. užalil kakšno njegovo sveto komunistično ikono, al karkoliže je povzročilo to reakcijo in naduto nasvetedajanje, zateče v roftarske psihoanalize in amatersko dijagnosticiranje. 

Pa sogovornika razglasi za motenca. hehe. Kar je komunistična klasika. Valda da ne more biti normalen nekdo, ki neafirmativno piše, misli ali govori o kompartiji in komunajzarstvu in komunajzarskih kobajagi "uglednikih". Tak človek je prav gotovo bolan. In seveda da vsak roftarski amaterski bufet-šank psihoanalitik ve, da je to paranoja, shizofrenija, bipolarna motnja, nejmit, vse psiho-mentalno-duševne motnje. hehe. Ja, bravo, care! Strašno originalno.....eeeee...nooot!

Sicer pa, ne, ne vem kako se reče tej tvoji bolezni. Ti nam povej. Videti je da veš in da bi nam rad izkašljal ka te ena motenost je to.

============================================= ==========
Evo še zgodbica, za one, ki se jim ni dalo googlat:

Ob grivo in šoto

Domovina, mili kraj, ki nam sploh slovi po svoji flori in favni, redi tudi častno število raznovrstnih strank. Te stranke se na oko v marsičem razlikujejo, v bistveni točki so si vendarle složne, in je složnost vobče jako razveseljiv pojav. Ta točka je ta: Čim pride stranka na krmilo, vsaka jadrno odpušča in premešča pristaše drugih strank in namešča svoje. In mora jako hiteti, da je s tem poslom gotova, dokler je še na krmilu. Za drugo delo ji itak ne preostane časa.

In so se stranke v označenem svojem področju, ki jim je bistvo in vse, čudovito izpopolnile, in kaj drugega od razboritosti našega plemena niti ni bilo pričakovati. V hvalevredni tekmi so dospele že tako daleč, da ne razrešujejo več le od služb — to ni težka stvar — nego odrekajo razrešencem hkratu duševne sposobnosti in jih podeljujejo drugim. To je bolj težko, toda je koristno, in zato hvalevredno. Kajti mi je priznal še prijatelj Pepe, da je za namestitev v javni službi sicer treba, da je človek pristaš stranke, ne škoduje pa ne, je dejal, ako je pristaš hkratu sposoben — le da je pristaš!

Pepe je časnikar, prej je pisal na vladi pri tleh in pozna te stvari in je rekel, da se stranke v svojem čudovitem razvoju ne bodo križem rok ustavile na doseženi stopnji. Nego kdor ni pristaš in nima službe, da bi ga razrešili od službe, pač pa ima sposobnosti, tega bodo razrešili od golih sposobnosti tudi.

Na primer, je dejal, naš prijatelj Janko!

Prijatelj Janko je naš najboljši pesnik, založniki mu plačujejo za deset od sto višji honorar nego drugim, vendar mu vsi honorarji vkupe ne vržejo toliko, da bi mogel z njimi primerno preživljati srednje velikega kanarčka.

In je sploh pesniški položaj bolj čast nego mast, a je s častjo združena pravica dolge grive in šote s širokimi krajci. Griva in šota sta pesniška izraza, prvi pomeni lase, drugi klobuk.

Pepe je časnikar, Pepe rad pretirava, vsak mesec je pri drugem listu in pri drugi stranki, pri tisti, katera je na vrhu. Ali za Janka me je le zaskrbelo. Kaj ima stranka z Jankom? Pa je Pepe pravil in je to bilo v stranskem drevoredu Zvezde in je zraven delal sila resen obraz in skrivnostno mežikal z očmi, da se nekaj plete, in bom videl, ali je res ali ne, da bo prijatelj Janko danes jutri razrešen od časti najboljšega slovenskega pesnika. To pa iz golega razloga, ker ne uvažuje realnih razmer in ni pri pravi stranki. Ta hiba da je prva in jako tehtna, je dejal, zakaj človek da se pričenja šele pri strankarju, in kdor ni v stranki, ta je izven človeške družbe in njenih pravic in gre lahko med odmetnike. Druga Jankova hiba pa da je ta — in in nič manjša od prve — da je ugledno lice. »Ljuba duša,« je dejal, »stvar bi bila seveda drugačna, da bi bil Janko puhla ničla, kakor si na primer ti!«

Hotel sem mu izpodbiti nogo, pa se mi je zavratno umaknil, da sem sam omahnil in sem se komaj ujel ob drevo.

Pepe se je škodoželjno smejal, mož nima ne srca ne prave olike in mu bom prijateljstvo odpovedal, koj po prvem. Potem je nadaljeval, da so ugledni ljudje nevarni, če so pri drugi stranki. Zato da bi Janko moral uvaževati realne razmere in pristopiti k vladajoči stranki, pa bi h grivi in šoti dobil še pero vzad in k peresu štipendijo.

Zdelo se mi je nemogoče in sem ugovarjal, in sem dejal, da je poezija dar nebeški, in sploh pegaz sem dejal, in muze, in kje je pravica in poštenje, in sem vse to še lepše povedal, kakor je tukaj zapisano. »Ne bi rekel,« sem dejal, »če Janko ne bi bil naš Janko, ampak takšen piškav časnikar, kakršen si ti!«

Tedaj me je on hotel izpodnesti, toda ga poznam, ker sva prijatelja, in sem bil na preži in je to pot on priletel v drevo ter dejal, da sem neznačajnež in naj mu vrnem onih štirideset kron. Zamalo se mu je zdelo in se je razgrel in je kričal, da je najprej stranka, potem ne pride dolgo nič, potem šele pride poštenje in pravica in naj le malo počakam: danes jutri bodo Janku ošišali grivo, bodo vzeli mu šoto in oboje naklonili možu, kateri bolje razumeva resne razmere.

Ogorčen sem bil in sem Pepetu povedal v brk, da se laže.

Toda je bil po vsem licu gladko obrit, tudi pod nosom, in se ga ni moj očitek nič prijel, še dobro mu je delo, da se jezim. Umaknil se je za drevo in izza drevesa hitel sikati, da Jankov primer ne bo osamljen, ampak bo Janku sledil častitljivi očak slikarske umetnosti Miha Repolusk tudi in ga bodo razrešili baržunastih hlač, za Repoluskom pa bo neizprosna, toda zaslužena usoda doletela še prvega opernega tenorista.

»Kaj,« sem zavpil, »primadoniste nam boste tudi nastavljali kar po svojih strankarskih računih brez ozira na to, ali znajo visoki abc in note in ključe in kulise in vse?«

»Nak,« sem dejal, »s svojimi inšpektorji in višjimi direktorji in vrhovnimi reflektorji ravnajte, kakor hočete — ako je res vse eno, kaj sedi na teh mestih. Toda opere, naše opere nam ne boste ubili!«

Resnično sem se bil razburil in mi je oko postave položilo roko na ramo in me vprašalo, ali sem od Orjune in kaj je zagrešilo tole drevo, ki se vanj derem. Onega lopova, prijatelja Pepeta, pa in bilo nikjer.

Mislim, zdaj je vsega konec.

Če je stvar res taka, kakor je povedal Pepe, še Prešernu ne bodo pustili miru v grobu in ga bodo razrešili poezij in jih pripisali drugemu. In tudi ljubi Bog bo moral v stranko, drugače ni varen, da mu ne bodo odžagali bele brade in na častiti glavi vekovečnega trikota.

(Slovenski narod, 29. aprila 1923)

Link