1158578 - a je treba sočustvovati s Sluzoidovičem in podobno zblojenimi kalibri

Ne vem no, mislim da strogo filozofsko-znanstveno merjeno, tvoja teza ne drži. Evo recimo, jaz se v zvezi sez Fritzlovim zdravjem na primer nisem nič kaj preveč potrošil od sočutja, ko so v medijih sporočili, da je neki zbolel, pa da ubožec trpi tam v pržuni. Čim sem kot vzoren kristijan, kakršen valda da sem, hehe, pričel graditi sočutje do njegovega trpljenja v kazamatu, je na mojo dušo padla, oz. na ekran mojega radarja sočutja uletela kot Himalaja velika grmada trpljenja njegove hčerke in onih kletnih otrok. Pa se je še neformirano nesojeno sočutje do Fritzla v trenutnu razblinilo v en velik oblak fumis vaginalisa, takorekoč, hehe. 

Skratka ni res, ne drži, ker ravno vsaki obskurni kreaturi ljudje pač nismo sposobni spontano proaktivno želeti, da ozdravi in ali neha trpeti. Hold your big guns pideki, pudarek je na "spontano proaktivno" in na iskreno, če to kaj pomaga, hehe. 

Takisto, recimo, če bi oni kos satanske obsedenosti in ultimativne egocentrične sebične zblojenosti, ki je premišljeno vzel zelo močan zalet da lastno hčerko ja vrže skozi okno tak, da ja ne bi uspela pasti na gasilsko blazino, torej če bi on preživel in bi zdaj ležal v bolnici, se jaz ne bi ravno prepotil od silne želje po njegovi ozdravitvi. Ni krščansko, ma ne vem jebiga nekak spontano ne morem. Razen če se grem velike količine hinavščine. Kar me preveč ne sekira, saj ne kandidiram za Papeža.

Tudi, ko je oni komunistični koljač Simo Dubajić razlagal, češ da je večina njemu podobnih koljačev duševno zbolela, ker niso zdržali pritiska klanja, on pa kao ni znoro, hehe, ker ga je pokonci držala rakija, v meni ni bilo zaslediti sočutja do teh pizdekof niti neke močne želje po njihovi ozdravitvi. Nič. Nada. Ničevo. Jebiga, takle mamo, pa vi zdaj izvolte streljat. A sram me ni, ker ne kandidiram za Papeža.

A totih dubajićev je v nas še vedno kot listja in trave. Celo novi rodovi se vzgojijo vsako leto. Podmladek kompartije. Podmladek častilcev klanja po volji zblojenih umov, ki si uzurpira Božjo rolo. Podmladek zla. Vsako leto se zberejo na seriji pasjih procesij, s katerih naciji srdito in s peno na ustih grozijo da bodo nekšne NjihoveSvoje tekovine branili sez šmajserji akoravno se Narod bo drznil brez solzice vzhičenja v okah žnjimi skupaj biti ponosen na NjihoveSvoje koljače, ki so desetine tisočev poklali po vojni in to zato "ker so zmagali" pa je valda po njihovo bilo prav, da pobijejo vse kar je kazalo znake potencijala da bi jim bilo opozicija. Kar je argumentacija na ravni pojasnila, da si pes liže jajca zato ker doseže. Tako "sočutnim" ljudem jaz po mojem ne dolgujem nikakršnega sočutja. In četudi bi veljalo da jim, jaz ne morem. A sekiram se ne, ker ne kandidiram za Papeža.

Kar se pa tiče totega tvojega napotila na sočutje do tovariša Sluzoidoviča, ki je avtor ne ravno sočutne izjave o tretjerazrednosti na mrtvo bolanih mumij v Barbarinem rovu, pa sem, iz čiste previdnosti, hehe, ravnokar za vsak slučaj 130 nanosekund dodatno podaljšano kontempliral, da preverim ali me je ufatila tuga pregolema zaradi njegovega stanja. (Mislem, ipak je on precednik, čeprav ne moj, in to je valda nek razlog za protekcijo in emotivni bond do jajc, kanede) 

In veš kaj sem čutil. Nič. Praznina. Đast en empti ruum folovd baj empti spejs. Nula točk. Ne minus, ne plus. Nema ništa, bre. Kamor sem pogledal po širnih ravnicah velike planjave Mare Tranquillo moje shamanske duše, iščoč odgovora na mojo dilemo y trilemo bogamy tudi in medtem ko sem v smer vseh vetrov pričakujoče in hrepeneče emitiral vprašanje svoje shamansko o sočutju do nesočutnega komunističnega Sluzota, nea je bilo nobenega ehota nazaj k meni. Ena sama praznina in tišina od katerih ni odboja. Na koncu obzorja pa sem v vse smeri uzrl zgolj dolgo verigo gorovja Andes Indiferentia. V jeziku Eskimov vulgarno povedano sem čutil skoraj nekšen klasičen "mabolimebrekuraczanjega-gimmiebrejk", eto to sem čutil. Ni krščansko, ma jebiga, takle mamo. Spontana nagrada za nesočutno izjavo o tretjerazrednosti dogodka o odkritju žrtev je pač očitno, de facto, fakat, ravno tako spontano tretjerazredna spontana raven spontanega "sočutja" med plebsom. A sram me vseeno ni, saj ne konkuriram za Papeža.

PS

V tem kontekstu si lahko imaginiramo šolski primer 100% čiste impersonifikacije terminusa "sočutje" in dobrih želja namenjenih beštiji. Recimo, da se MI, mislem cela nacija nesrečna, sami in brez zaščite srečamo sez onim Svetlikom, al kak se že piše, ki nam reče: "E zdaj vas bom oropal, mamico vam, nimate pojma kako trpim, ker mi Ustavno sodišče ni dopustilo, pa mi ni uspelo iz prve!" Mi pa v en glas, sez solzico vzhičenja v okah, iz čistega sočutja do njegovega trplejna, kakopak: "Bog ti daj zdravja, junak, da nam le boš zdrav in gajsten pa da ti uspe". hehe.

Link