1190377 - pavel je prispeval odličen esej o slovenski navidezni demokraciji

V Sloveniji demokracije ni. Je navidezna svoboda, fatalno kontrolirana in omejevana. Kontrolira jo preganjavica, starčevska zloba in nedojebanost. Filozofija a la carte posvečenih glav. Na mizah so jedilniki, na katerih je izbira le ene in edine zveličavne resnice. Na proslavah se udejanja vedno znova nasilje do drugačnega, drugačne resnice in kar je najbolj pomembno, starci srepo zro v prihodnost tistih, ki bi slučajno hoteli iskate nove svetove, nove izzive in nove bogove. So starci, ki do zadnjega dne solijo pamet svojim potomcem in uspejo le toliko, da se potomci stepejo za dediščino že dodobra ostareli in postanejo slejkoprej podobni očetom in mamam. Zagrenjeni, nasilni grobarji. In ker zvonovi mnogim že nekaj časa zvonijo, da se bo treba spraviti s svetom, hočejo še zadnje trenutke vsiljevati svojega boga. 
Ni demokracije. Je bila le željena in nikoli poznana, da bi bila izborjena. Ni svobode, je le razglašena preteklost, kot tisti klavir v Piranu in nasilnež, ki bi s pištolo in metkom u čelo.
Starci, svet se vrti proti vam. Sedemdeset miljonov ukradenih podatkov te dni je za vas fatamorgana svetovne paradigme, vaš lajež pa bevskanje ujetih nedonošencev, ki nam svet oddaljujejo po tisti lepi slovenski: Kamor je šel bik naj gre še štrik. 
Je to res tisto, kar si zaslužimo? Je to tista dodana vrednost, ki reveža dela še bolj revnega? Je to kozmični nesmisel pred vrati postave, so to zli demoni, ki jih je dobri bog poslal na zemljo. Ena pamet, eno čutenje, eno mišljenje. Naša vojna. Naša resničnost. Srbski film pred vrati postave in dokončna mora prekletstva majhnega naroda. 
Mogoče pa je to le pravo razodetje za Slovence. Da pelje v svoj lasten nič. Smo iztirili in ni vrnitve? Smo del Procesa in orwellove sedanjosti, kjer sedimo pred tribunalom sodišča ter se sprašujemo zakaj smo tam, uradniki pa se delajo, da vedo, zakaj nam sodijo?
Sodišče smo si teh dvajset let delali končno sami. In zapore. prej po zapovedi tujega udejanili kopijo in biriče zamenjali z biriči. 
Ključ je v ključavnici, ključavnica pa sploh ni zato, da odklepa, ampak zato, da straši. Straši nas in naše otroke. Vratar je poosebljenje fabrškega vratarja, ki je na poti "ven" in "noter" bil stražar kulta industrijske revolucije, uradnik, ki je odpiral in zapiral vrato v "prihodnost". 
In tu smo pred paradigmo drug proti drugemu. Namesto, da bi skupaj ugotovila, kako naprej premagovati močnejše od sebe, že v samem začetku ostajata nasprotnika. In vse znotraj postave odtrgano od izvora.
To je pravzaprav Slovenija danes. Narod se zapleta z vratarjem, močnejši vratarji pa so si naredili svoje sobane brez ključavnic in vrat.
In kje je zrcalo tej norosti in bolečini ter žarek? V grotesknem smehu razbitega zrcala po eni izmed pesmi Svetine, ki razbije zrcalo in se potem iz razbitih koščkov smeji nebroj vratarjev.
Jaz sem konec ali začetek. Kakšen absurd in opomin gluhim.

Link