ponedeljek, 4. april 2011

1160762 - blišč in beda javnih razpisov

Ehhh.
Kar nekaj je trditev v tem članku, ki seveda da držijo. Sjebani smo v ume, to pa res.
O tem kaj je drajver v ozadju teh devijacij pa lahko imamo vsak svoje mnenje, ker raziskav na to temo ni.

Tako recimo se jaz strinjam, da je navidezno sledenje navidezno najnižji ceni pri javnih razpisih, res da [tudi] psihotični hepening, ma hkrati imam povsem drugačno videnje čemu ta predstava sez najnižjo ceno služi in kaj je drajver v ozadju [večine primerov].

Če sledim zgolj nedvoumno videni resnici iz zgolj dela javnih razpisov na katerih sem sodeloval kot tekmec za posle, lahko gospodu partnerju iz Družbe Pristop razodenem nekaj, kar on bodisi ne ve, bodisi samo hoče tako prikazati.

Najnižja cena ni nekaj, čemur bi pošten javni uslužbenec, ki o poslu odloča, [vedno] sledil "iz previdnosti" da ne faše stigamtizacijo in obtožbo o koruptivnosti oz. zgolj pritožbo drugih sodelujočih tekmecev na poslu. Saj si te ljudje lahko javni razpis kreirajo tako, da ponder cene in cena sama niso najvažnejši parameter, če tako narekuje logika smotrnega nakupa. 

To velikokrat tako tudi v javnem tenderju eksplicite stoji, bodisi številčno opredeljeno recimo cena predstavlja 10%, vse ostalo pa 90% uteži pri odločanju; bodisi eksplicite piše, da si kupec pridržuje pravico izbrati ponudnika, ki ni ponudil najnižjo ceno. Ergo?

Najnižja cena, bolje rečeno navidezna najnižja cena oz. kar privid najbolj ugodne ponudbe je načrtno oddajan motilni zunanji signal, da se zavara neprijatelja. V večini primerov! Neki tacega kot recimo strategija fejk večjih dimenzij pri malih živali, ki naj odganjajo na to foro nasedlega sovraga.

Najnižja cena v večini primerov, [v vseh mojih je bilo tako], brez izjeme že v naslednjih fazah razmerja med kupcem in dobaviteljem morfira v najvišjo in veliko višjo od najvišje ponudene. 

Mehanizmov in načinov, ki se jih kleptoidi pri tem poslužujejo je ziljon. Najbolj zanimivo je to, da je vsak javni razpis pod lupo in nadzorom "tekemcev" zgolj v fazi izbire. Čim je izbire konec, živi projekt svoje življenje naprej brez nadzora javnosti in tam se potem zgodi ziljon stvari: Ne dobavi se recimo namerno v zahtevah prenapihnjen obseg vsebine, ki je ostale tekmece vrgel iz igre; Potihem se ne insistira na temu da se recimo zelo kompleksen sistem spusti v pogon v 90-ih dneh, kar je ceno pri resnih tekmecih povišalo; ne insistira se na kaznih in vnovčenju garancij, ki so konkurentom tudi dvignile ceno marsikoga pa docela vrgle iz igre; ne insistria se na roku izvedbe vobče, pa se projekt dela in dodeluje 6 let, čeprav je razpisani rok izvedbe do vključitve bil fantastičnih ultra optimističnih 90 dni; Mimo razpisa se porodi ziljon aneksov; Pojavijo se naročila, ki po zakonu lahko gredo mimo javnih razpisov. V šestih letih recimo kar 100 dodatnih naročil. Potem na neki točki začne že dogajati "ćejnđ rikvest" za že narejeno, ki ga itakda, valda da lahko izvede samo tisti ponudnik, kdo drug naj popravlja njihov bispouk software, ni ga pa junaka, ki sploh zna preveriti ali je to bilo v zahtevah ali ni...In voila. Projekt, ki je na začetku bil podeljen najcenejšemu ponudniku za 1,2 milijona se v šestih letih spremeni v projekt, ki je stal 6,5 milijona in še traja. Večno traja. In ga bo tudi v bodoče lahko "vzdrževal" in "dodeloval" samo tisti maziljeni dobavitelj.

Še nekaj o ceni. Ker se na pleča tekmecev na začetku naloži fičer lista bibličnih razsežnosti, za katero samo maziljeni ve, da je "žvaka za seljaka", na kateri nihče ne bo insistiral, ko bo projekt takoj po izbiri, umaknjen od oči konkurence in javnosti, živel svoje življenje, se cena 6,5 milijona v resnici spremeni v virtualni ekvivalent 30+ milijonov, saj se izvede le 20% zahtevanih funkcionalnosti. A to še ni ves arsenal, ki ga kleptokamarilja ima v svojem veščinskem naboru.

Tudi takšne zadeve se dogajajo, kot če bi recimo pri gradnji zgradbe investitor kao zahteval 4 krat več železa v železobetonu, kot se ga standardno vgrajuje, ko se bi pa izvedba začela, pa se potihem to ne bi vgradilo, saj standard itakda tega ne zahteva, kanede, hehe. Cene se pa seveda da ne bi nižalo zato, ker to ni vgrajeno, saj ni nikogar, ki bi to sploh zahteval, hehe.

To pomeni, da bi ceno konkurence, ki je recimo nudila za 4 milijona bilo treba primerjati s 30 milijoni in ne onih fejk 1,2 milijona, s katero je maziljenec zmagal. Alpa vsaj s ceno 6,5 milijona, pa potem zamižati na obe česi glede 80% nedobavljenih fičerjev.

Zdaj si zamislimo, da recimo kakšen "domaći nazi-interesni" maziljeni dobavitelj ima neko svoje skropucalo od rešitve-polizdelka, ki mu manjka 90% funkcionalnosti. Ta vseeno napiše javni razpis svojemu državnemu uslužbencu, ter tam navede vse funkcije in to tako, da na trgu preuči vse konkurenčne rešitve, ter njihovo funkcionalnost sešteje, pa nastane frankenštjansko čudo, ki ga v naravi ni nikjer zares najti. 

Posledično vsi pošteni tekmeci izkazujejo na tenderju, da jim vsaj nekaj od zahtevanih funkcij manjka, maziljeni pa obljubi vse to takorekoč đabest. Z levo roko. Vse je "vključeno v ceno". Ker ve, da je maziljen in da nihče ne bo insistiral na 80% zahtevane vsebine, ter da se mu bo, ne le toleriralo, da v hodu dorazvija svojo ubogo polizdelčno unikaturo, pač pa se mu bo ta razvoj dobesedno na projektu plačalo, zaslužil bo pa, to tudi vnaprej ve, 6,5, in ne 1,2 kolikor je nerezonsko nizko ponudil, da "drži vodu dok takmićari ne odu", hehe.

In še to, niso javni uslužbenci, ki nakupujejo za davkozavezančeve peneze nič ubogi, oni še naprej delajo tako, zdaj in tu. Še naprej se najprej izbere oz. že ima izbranega dolgoletnega maziljenca, potem se temu dejstvu prilagodi igra. Pravzaprav, zdaj v krizi počno to še bolj zagrizeno. Ker je posla malo, hijen pa ogromno.

Na poslu za 270 milijonov plačan tunel nisem tekmoval, ma tam je zgodilo točno enako, na začetku so konkurente vrgli vun z "najnižjo ceno", potem pa so peli aneksi od "najnižje cene" do 270 milijonov s faktorjm 3+. 

Ker valda da odpadajoči ometi niso bili inicijalno specificirani kot zahtevani, pa je moral biti aneks, pa s signalizacijo je bilo isto, kdo pa pravi, da morajo biti v tunelu luči in semaforji in to v osnovni ceni, dobro konkurenca je resda to nudila, ker je glupa in se je bala, da bi morala dati zastonj če ne da v specifikacijo in ceno, hehe, pa potem, ko so ometi odpadli je bilo treba izvesti neodpadajoče, ki seveda da niso bili v osnovni ceni, pa betoni so najprej bili zglejni, pa je bilo treba nezglaejne dat in tako naprej. Da o "geomorfoloških težavah" in "nenavadno težkih razmerah sez podzemnimi vodnimi tokovi" niti ne govorimo.

In ader wordz, dragi moj maestro, "najnižja cena" ni prekletstvo nepravično vrženo na uboge javne uslužbence, pač pa "žvaka za seljaka", na katero se naj obesijo eventuelni spraševalci neprijetnih vprašanj. Ki jim najlažje zapreš gobčke tako da v kamere skrušeno rečeš: 

"To ne bo držalo, dejstvo je, da je ponudnik Maziljeni d.o.o. ponudil cenovno najbolj ugodno rešitev, ki je po ostalih parametrih bila enaka in celo nekoliko boljša od konkurence", hehe. In kaj naj novinar ali kakšna motherfucker komisije rečejo tu? Človeka lahko edino predlagajo Svetemu Očetu v Vatikanu, da ga beatificira.

Sicer pa je za pošteno observacijo nujno dodati tudi to, da seveda so svetli primeri javnih razpisov, ko je izbira pravilna navkljub temu, da "bi pravila naložila drugačno izbiro običaji ter modra previdnost pa zatekanje v alibi najnižje cene". Ma tega je, vsaj tam kjer sem sam tekmoval zelo malo. Žal!

Še to je treba povedati. Ja, tisti, ki zagotvaljajo javno infrastrukturo smejo za kriterij postaviti tudi druge parametre in kriterije, kot je recimo izmuzljivi kriterij konfidencije, jaz to spoštujem. 

Na primer, če imaš dva dobavitelja oba približno enaka po parametrih evaluacije, razen po enemu, enega dobavitelja dobro poznaš kot solidnega in stabilno kakovostnega na daljše obdobje, drugega pa sploh ne poznaš. V takih primerih jim ni zameriti, da so izbrali onega, ki se je že dokazal, navkljub temu da bo to komu videti neprimerno in se bo morda celo pritožil, in se bodo pletle zgodbe in podobno.

Na temelju vsega povedanega, bi kot prvo država morala izvesti revizijo vsakega projekta, ki je stal več kot pa je bila cena s katero je ponundik zmagal na javnem tenderju in to tako, da jo država da na vpogled konkurentom tekemcem na tem poslu. 

Dargi ponudki, ki ste sodeloval na tenderju, tu je končno poročilo revizijske komisije: Prosimo za vaše mnenje, plačamo ga pa po ceniku za strokovne tekste X EUR na stran teksta. Pri pisanju mnenja in pritožb, prismo upoštevajte, da bomo vse materijale potencijalno dostavili računskemu sodišču in državnemu tožilstvu. hehe.

Da ljudje vidijo kakšen horor se je dogajal potem, ko so oni izginili iz projekta, in kaj je dejansko bilo dobavljeno ter za kakšno ceno, hehe. Od tam pa dritto na sodišče, vsi konkurenti pa za priče. Auuuuuu.

Kdo to sploh resno nadzira pri nas. In ker je vprašanje zgolj retorično in ker vemo odgovor se vprašam: Mar ne bi bilo bolj smotrno javne razpise kar ukiniti. Ker tako polovičen nadzor zgolj legitimira krajo, pa zdaj vsi lahko trdijo, da je vse bilo legalno, ker so umetniki potmekinizma pač poskrbeli da je "videti legalno".

Oz. še bolje kot to, namesto, da se "najnižjo ceno" zlorablja kot izgovor, kot alibi, kot nateg in kot strašilo, ker se vse nadzore izvaja predvsem na ta kriterij, bi bilo bolje javnim uslužbencem preprosto prepovedati kakršnokoli povečanje cene med izvedbo.

Vsak naj ponudi zahtevano, cena naj bo končna ter se naj zaveda, da aneksov ne bo. Kdo ve, morda bodo Maziljeni takoj zahtevali 30 milijonov, alpa vsaj 6,5 za oni prej omenjeni projekt, hehe.

Da pa država ne bi bila paralizirana zaradi fižolčkepreštevanja, se oglejmo malo po najboljših praksah drugje. Evo recimo v USA se za nakup komunikacijskih sistemov tender vladnih inštitucij ne dela za vsak nakup posebej, ampak se izbere dobavitelja za desetletno obdobje in celo za daljše obdobje, s klavzulo, da bo vlada nenehno preverjala parametre na trgu in po potrebi ob vsaki obnovi ali osvežitvi izvedla povpraševanja na trgu. S tem se na vsebinski in smiselne način trenutnega dobavitelja nenehno izpostavlja konkurenci, hkrati pa ni paralize vsako leto ali vsakih pol leta ko se kaj kupuje. Glavno je pa itak kako nastaviš nadzor in na kako visoki ravni zagotavljaš nadzor nad janvo porabo. Na fižolčkepreštevalni ali na vrhu.

Mi namreč na vrhu imamao manjklajoče milijarde (Tako Šoltes!), na najnižjih ravneh pa vse BePe. Bravo! Grejt sakses!

Na tak način se doseže stabilnost in operativnost, saj pri nas včasih res že ni možno zagotoviti funcioniranje državnih organizacij, ker je teh razpisov enostavno preveč, trajajo neskončno dolgo ipd.

In eno vprašanje za avtorja: Kaj pravi on na "najnižjo ceno" šentviškega tunela in "najnižjo ceno" Rebernic in najnižjo ceno AC križa vobče, za katerega so uradni organi, Z Organz takorekoč, raportirali krajo v višini 2,2 milijarde. Ki so jo imenovali [legalno sicer] "preplačilo", ma vsi vemo kaj to pomeni, kali ne? 

A na tenderju zmagale vedno in povsod same "najnižje cene", hehe. Ajde, razsvetli nas o ubogih državnih uslužbencih, ki so trpeli pod diktatom barbarizma in primtivizma imperativa kriterija najnižje cene v omenjenih projektih.

Itd.

Link

Ni komentarjev: