ponedeljek, 05. december 2011

1472876 - Miran77 o psihoanalizi Slovencev

[sreckos]
Se pa lahko vprašamo, ali sploh smo narod?

Exactly. To se že dolgo sprašujem. 

Imamo sicer svoj lasten jezik, ki pa ga lahko nekdo poimenuje tudi severnojužnoslovanski dialekt.

Včasih smo imeli tudi svojo državo, ki pa je pravzaprav nimamo več.

Zgodovina nastajanja slovenske nacije je bila prepolna nepotrebnih tragedij, ki so se globoko zakoreninile v našem nihilističnem in defetističnem pogledu na svet. Osebno mislim, da se je današnji slovenski nacionalni karakter začel usodno oblikovati že z izgubo Koroške in Primorske po 1. svetovni vojni, ki je bila po vseh merilih krivična in nerazumljiva. Tega slovenska duša ni nikoli prav prebolela. Takrat je bilo tudi prvič jasno nakazano, da vsaj določen del Slovencev morda niti ne želi živeti v lastni državi, oz. se sploh ne čuti Slovence. To je vneslo v narod globoko zmedo, razočaranje in razklanost. Zato je bil naš užaloščeni folk leta 1941 tudi tako zelo dojemljiv za sporočilo komunistične revolucije, bolj kot marsikak drug v Evropi. In ravno komunistična revolucija, ki je obljubljala popravo krivic, tudi nacionalnih, nas je odpeljala še globlje, v bratomorno vojno, nato v zanikanje le-te, nas naredila shizofrene in bipolarno motene, in sedaj, leta 2011, nas je pripeljala tudi do zanikanja naše naravne potrebe po lastni samoohranitvi. Slovenija 2011 v svoji norosti vse bolj spominja na razuzdani nacistični oficirski bal v Berlinu maja 1945.

Ali pa smo že postali navadna brezčastna sodrga, ki samo sebe ponižuje, celemu svetu v posmeh?

Slovenci smo po ekstremno nizki samopodobi in latentni težnji po samodestrukciji gotovo na prestolu Evrope. Niti manjši narodi, Estonci ali Latvijci, niso tako zelo nastrojeni proti lastnemu obstoju.

Link

Ni komentarjev: