[dorki22]
Sopranos, ostanimo, in vrnimo državo poštenim in pridnim Slovencem. Saj se po večini poznamo med sabo - po večini se ve, kdo je kdo. Tudi med južnjaki je veliko poštenih, z ali brez "trenirke", ki znajo sami prebrati, kateri kandidat je pod katero številko.
dorki, folk ima počasi dovolj. Dovolj tega, da vedno eni in isti delamo za parazite. Dovolj tega, da eni ustvarjamo, drugi trošijo. Dovolj perverznega in na glavo obrnjenega sistema, v katerem so najbolj kreativni posamezniki jebene stranke, najbolj tupi in pokvarjeni hinavci pa na vrhu piramide. Dovolj imamo tekme, v kateri so rezultati vedno znova vnaprej določeni. Dovolj imamo drugorazrednosti, dovolj tega, da se nam posmehujejo, nas v lastni državi zmerjajo s fašisti samo zato, ker smo Slovenci, dovolj imamo tega, da nam lastna država, ki jo financiramo iz lastnega žepa, ne želi zagotoviti niti osnovnega človeškega dostojanstva.
In naj vam povem nekaj. Dovolj sem bil zunaj po svetu, da vem, da NI povsod tako. Obstajajo države v Evropi, kjer je človeško dostojanstvo DEJSTVO, ne prazna beseda. Obstajajo države v Evropi, kjer sta pojma "pravo" in "pravica" neizmenljiva. Obstajajo države v Evropi, kjer je človek vedno človek, ne izmeček, ne glede na njegovo politično, versko ali kakršnokoli drugo prepričanje. Slovenija danes ni taka država.
In vprašanje izselitve iz Slovenije sploh ni več vprašanje standarda, ne gre več za denar, ne gre za bogatijo, ne gre več za kariere. Gre samo za to, da hočemo ljudje živeti kot ljudje, kot državljani, z vsemi pravicami, ki nam pripadajo. Veš kaj pomeni to, "biti državljan" ? To pomeni imeti pravice. To pomeni počutiti se, da je tvoja država, če spoštuješ zakone, na tvoji strani, ne glede na to, kako si volil, kdaj greš h maši, kdaj praznuješ bajram, ali za kateri cajtng pišeš kolumne. To pomeni pričakovati, da bo država na tvoji strani, ko ti naročnik ne bo plačal izvedenega posla, ko ti delodajalec ne bo izplačal plače za pošteno opravljeno delo. Ja, to pomeni zaupati, da te bo tvoja država ščitila takrat, ko jo boš potreboval. DRŽAVA JE DRŽAVA ZATO, DA ŠČITI SVOJE DRŽAVLJANE PRED KRIVICAMI, NE PA DA JIM KRIVICE POVZROČA. In Slovenija danes ni država, ki bi nas ščitila pred krivicami. Zato ji tudi ne dolgujemo nikakršne lojalnosti. Če nam naša sedanja država noče zagotoviti niti tega osnovnega dostojanstva in enakopravnosti, potem si imamo kot ljudje vso pravico poiskati državo, ki nam bo to omogočala.
Ker država kljub vsemu ni nič metafizičnega, ni nekaj, brez česar ne moreš živeti. Je le bolj ali manj posrečen kupček checks & balances, nek bolj ali manj delujoč mehanizem, nek bolj ali manj izpopolnjen aparat. In na mehanizme in aparate se nam res ni potrebno pretirano čustveno navezovati. Z narodnostjo je drugače... Narodnost je čustvena, to je tvoja kultura, tvoje pesmi, tvoja glasba, tvoj jezik, tvoje narečje, tvoja vera, tvoji ljudje, tvoj domači kraj. In ko/če bom šel ven, bom pogrešal kvečjemu to, ne pa države. Ampak Slovenec lahko ostaneš v srcu, ne glede na to, državljan katere države si. To dokazujejo naši zdomci po vsem svetu. Tudi zase osebno vem, da se bom vedno počutil Slovenca, kjerkoli bom. Vem pa tudi, da se danes ne počutim državljana te države.
Ni še konec, ne obupat - glavo gor.
Ne, ni še konec. Seveda ne. Morda Kučanu ne bo uspelo sestaviti koalicije, morda ga bosta Pahor in Virant dala na kahlo. Zakaj ne ? Čudeži se dogajajo. Le preveč pogosti niso, vsaj v Sloveniji ne. In tudi če Zoki sestavi svojo vlado, se bo morda sesula že čez kako leto ali dve. Morda vse skupaj niti ne bo predolgo trajalo in bodo kmalu zapihali bolj prijetni vetrovi. Ampak, po drugi strani, morda bomo pa priča kake dolgotrajne in bizarne neo-ruske diktature, kakega atentata ali kakega čudnega zaporedja sumljivih prometnih nesreč ? Kdove, morda nam prihodnost postreže celo s kako novo Roško. Možnosti je veliko. Nekaj se definitivno BO dogajalo. In res je, nikoli ne smemo obupati. Tudi Slovenija SE BO spremenila na bolje. Nekoč. Prej ali slej. To je gotovo.
Ampak vprašanje, na katerega si mora odgovoriti vsak posameznik, pa je: kako dolgo smo pripravljeni čakati ? Koliko lastnega življenja smo tej iluzorni, novi, boljši Sloveniji še pripravljeni žrtvovati ? V zadnjih 20 letih se je vse prevečkrat izkazala za preveč nezanesljivo, da bi ji lahko še iskreno zaupali. Nobene garancije nimamo, da nas bo sprejela za svoje enakopravne državljane še za časa naših življenj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar