V današnjih časih potrebujemo neuklonljivega Havlovega in Pučnikovega duha, morda bolj kot kdajkoli prej.
Havel je dejal: "Resnica in ljubezen morata premagati laž in sovraštvo."
Verjemite v to, kolegi, ne glede na to, kako temni oblaki se zbirajo na obzorju. Havel in Pučnik sta živela v sistemu, ki ju je dobesedno teptal v tla. Živela sta v sistemu, kjer je bil vsak poslušen otopelček vreden desetkrat več od nekoga, ki je mislil s svojo glavo. Živela sta v sistemu, kjer so kriminalci prehajali med oblastnike, pošteni ljudje pa med arestante. Živela sta v sistemu, kjer je 99% naroda ponižno kimalo in bilo zadovoljno z drobtinicami, 1% pa je odkimaval, ker ni hotel živeti v laži. V 60-ih in 70-ih, ko je komunizem deloval praktično nepremagljiv, sta se mu postavljala po robu, brez kakršnegakoli realnega upanja na uspeh, brez kakršnekoli omembe vredne podpore med svojimi sodržavljani. Kolikokrat sta morala v takih okoliščinah podvomiti vase ? Bila sta vendar "zločinca", "disidenta", "hujskača", "zdraharja"... Ali nista bila ONADVA tista, ki sta se motila ? Kako bi lahko ravno onadva, ki sta bila v danem sistemu pozicionirana nižje od nule, arestanta, izobčenca, luzerja - kako bi lahko imela prav, če pa so vsi okoli njiju govorili in delovali drugače ? Gotovo sta dvomila... Toda... Imela sta nekaj, do česar dvom ni mogel seči. Nekaj, kar ju je gnalo naprej, nek lakmusov papir, nek univerzalni kriterij, na katerem sta preverjala svoje ideje, nekaj, kar ju je moralo prepričati, da imata kljub vsemu prav... Ne zato, ker sta bila pametnejša ali boljša od drugih, ne zato, ker bi hotela ostalim ljudem vsiljevati svoje zamisli. Ne, temveč zato, ker sta preprosto spoznala in sprejela, da je lahko edino Resnica merilo njunih dejanj. Na kriteriju Resnice so se lomile njune ideje - odvrgla sta tisto, kar je bila laž, in brezkompromisno sprejela tisto, kar je bila resnica. The rest is history. To je bil edini potrebni kriterij. Tisto, kar je resnično, je dobro, tisto, kar je lažno, je slabo. To je pot, ki ju je vodila skozi vse stiske. In kljub vsem pritiskom, šikaniranjem, omalovaževanjem in osebnim dvomom, ki sta jim gotovo bila podvržena, sta spoznala, da laž NE more zmagati in da nič ni večno, kar ni resnično. In ne glede na vse, kar je sistem počel z njima, se nista zlomila. Ohranila sta se, ohranila sta v vero v Resnico. In na koncu, proti vsem možnostim, zmagala.
Havel in Pučnik sta živela v sistemu, v katerem nista bila le manjšina - ne, bila sta mikro-manjšina. Posameznika, gola in bosa proti sistemu. Oborožena samo z ideali, v katere sta verjela.
Če ju spoštujemo in če smo se od njiju karkoli naučili, dajmo poskusit danes hoditi po njuni poti. Prihajajo časi za nove disidente, za tiste, ki bodo na svoji koži pripravljeni izkusit, kaj resnično pomeni "živeti v resnici".
Mluvit pravdu ma smysl vždycky.
Ni komentarjev:
Objavite komentar