SDS je že na začetku predvolilne kampanje Virantovo listo zavrnila kot nekredibilno, zahrbtno in nepomladniško.
In izkazalo se je, da je imela SDS v svoji oceni popolnoma prav.
Janševa stranka vsako politično konkurenco, ki bi resneje ogrozila njen primat na desnici, takoj označi bodisi za drugega Pucka bodisi za zaroto udbomafije.
Fakti, Kovač, fakti:
1. Janševa stranka je v 20-letni zgodovini slovenskega parlamentarizma doslej EDINA stranka iz neKučanovskega bloka, ki je uspela na volitvah dobiti relativno večino (še leta 1990 je relativno večino dejansko dobila ZKS-SDP, in ne SKD). Z drugimi besedami: Janša je dosedaj edini, ki je dokazal, da je Kučana možno premagati, in to po demokratični poti.
2. Janševa stranka se je v 20-letni zgodovini slovenskega parlamentarizma dosledno izkazala kot EDINA stranka iz neKučanovskega bloka, ki ni sklepala umazanih kompromisov s privilegiranci ancien regima.
3. slovenska desnica je v kurcu že vsaj od leta 1996. Fakt. Deluje šibka, zlahka premagljiva, nekredibilna, večna poraženka, vedno pripravljena sklepati kompromise za drobtinice. Ampak tega imidža nima zaradi Janše, Pučnika in Bajuka (ti trije so nam kvečjemu pokazali, da desnica zna in zmore), temveč ga ima v prvi vrsti zaradi Pucka, zaradi Podobnikov, zaradi Zagožna in zdaj tudi zaradi Viranta. Virant je le še eden v dolgi vrsti podalpskih kvazidesničarskih prebežnikov na drugo stran - tja, kjer je denar, kjer sta moč in vpliv, kjer je medijska zaščita. Če bi bil Virant prvi s podobnim scenarijem, bi nas mogoče še preslepil. Ampak scenarijev je bilo že veliko, preveč, in vsi so potekali enosmerno - od desnice h Kučanu. To le potrjuje tezo o "žlahtni desnici" kot o udbovskem konstruktu za lovljenje šibkih, neodločenih wannabe konservativcev. Pravi konservativci pa imamo pravico do močne, trdne, odločne desne opcije, ki se ne bo uklanjala za vsako figo in si bo svoje patetične prebežnike na stran skorumpirancev tudi upala poimenovati s pravimi imeni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar