Bravo. Bravo. Bravo. Povedal si vse o tem narodu.
Po 04.12. mi postaja jasno, da je bila Slovenska Pomlad konec '80h enkraten in neponovljiv dogodek, popolnoma preveč radikalen, pogumen in normalen za ljucvo, ki sicer v 99 od 100 primerov vedno izbere gulag pred svobodo. In za dolgotrajni zimski gulag, ki nam ga trenutno pripravljajo kučanisti, bo nekoč v daljni prihodnosti potrebna odjuga, po moči vsaj ekvivalentna Slovenski Pomladi, če ne celo precej radikalnejša.
Ampak, kdaj lahko do take odjuge pride ?
Zgodovinski cikel, po katerem se Slovencem, v mirnodobnem času, odprejo ušesa in srca za nekoliko bolj drzne in svobodoljubne ideje, ponavadi traja nekje med 100 in 150 leti (kmečki upori-reformacija-razsvetljenstvo-1848-1990... 2140 ?)
Izjema v ciklu je morda le upor proti fašistom, nacistom in komunistom med leti 1920 in 1945, ampak tisto so bili vojni časi, ko je bila slovenska žaba vržena v krop in je iz kropa tudi jadrno izskočila. V mirnodobnem času, ko se slovenska žaba samozadovoljno tensta v mlačni vodi s počasi naraščajočo temperaturo, pa Slovenci dejansko izredno redko dajo priložnost čemurkoli, kar se ne poklapa z njihovo hlapčevsko miselnostjo. Vsaka zmerna normalnost in svobodoljubnost sta za večino njih enostavno "ekstremni radikalizem", "zdraharstvo", "nepotrebna destabilizacija razmer". Slovenec hoče živeti v gulagu, to je fakt. "Povprečni Slovenec", večni taboriščnik, večni volivec nomenklature, je tragična epizoda v razvoju človeške psihe, slepi rokav v reki evolucije. On dobi svojo svobodo v roke, jo gleda kot Bušman steklenico kokakole, nazadnje pa jo vrne nazaj v last svojim večnim gospodarjem in pravi "kar naredite vi s tem, kar vam paše, jaz tega ne rabim."
Ni komentarjev:
Objavite komentar