[novica]
skratka, če povzamem to dvoličnost, če muminović postavi most, ni čefur. če pa muminović ukrade avto, je čefur.
ali, da ti bo bližje, če fužinski mladenič samir handanović blesti na golu slovenske reprezentance postane handanovič, če pa fužinski mladenič z identičnim imenom in priimkom po fužinah krade avtoradie in tepe mimoidoče, je pa seveda handanović.
Novica, ne vem al je to kaj povezano, ma evo, da se ti izpovem, hehe, eto, na primer, meni toti naš Zoki Janković sploh nea je na ić. On je meni, če sem čisto iskren še najbolj Blento Ventipercento. In fakat, če pazljivo analiziraš, čisto tehnično gledano, ni nikjer nobenega ić.
Ipak je Zoki meneđer, sposoben meneđer, ne pa bognedaj kakšen politićar, alpa branjefka, alpa trgofćić, alpa kakšen fiškalćić, kašen reketar, alpa kaj tacega, bognedaj.
Všeč mi je še, da se je še dodatno potrdil kot fakat Naš, saj je oni dan, skupaj z malo gejevsko enklavo znotraj vlade, Blento Ponosno stopil na oder sredi Ljubljane in zbrani množici Parade Ponosa (V tekstu, ki sledi "PP", bere se pa PuPu), tudi sam priložnostno oblečen v nežne pastelne barve, razodel: "Jaz vas use štekam, ker sem tudi sam čefur". Al neki tacga.
Zato sem si tudi rekel, shaman, tak člouk nea more bit na ić, mislem, škoda ga je, on je tak dober, da mora bit eeee, kako da kažem...eee ornk Naš. S čimer, mea culpa, potrdim tvojo tezo, kanede. Hehe. In evo, rodil se je slavni Blento Ventipercento. A tudi ljubkovalni nadimek Zorangutan nej slaba varijanta.
Recimo, ko on zamegli do 100 tisoč ojrotof davkoplačevalskih penezof, je on meni Blento Ventipercento, nad 100 ga pa jaz spontano, ljubkovalno, takorekoč "od milošte", imenujem Zoran-guta-n ter mu zapojem pesmico "Volim te budalo mala" z refrenom "Blento, blento, ti boš mene fento". Melos pa prilagodim, da sem slišati kot Danijela.
Skratka, men je Zoki ves cajt nekak "na brez ić". Pravzaprav, če na hiter izgovorim njegov priimek izzveni men to nekak kot Murglbaba, v ustih pa imam okus po bograču, kar i nije baš slično pasulju.
Še en dokaz je, da je Zoki ZARES naš. Evo, ko so po Ljubljani viseli volivni đambo plakati, se jaz zutraj peljem "na šiht", hehe, in tako napol še fkomi, gledam najprej en goveji politićarski obraz z bukavim nasmehom Monaliza No 6, pa drug, pa še ne ženski obraz in nasmeh takisto telečjejunečji, pol pa enkrat na enem semaforju men v možganih nastane tropska nevihta.
Saj veš to je tisti filing, ko te med vožnjo zabriše v posebno alfa stanje, ko veš, da te neki moti, pa ne veš še kaj natančno, tko recimo kot če radio v avtu pozabiš na VAL202, ko v službo zutraj pride oni ofucani punk-metalrock model, nekšen ultraški pizdek od glasbenega urednika, ki ga možgani srbijo navkljub petemu špinelu tisto jutro, pa že za prvi štiklc v eter spusti tako muzko, za katero je pokojni Perko rekel, da je slišati isto, kot če bi odprl vrata pekla, ...
...kakorkoliže, bolščim ti jaz tak napol buden in se zavem, da mi je podzavest skoncentrirana na en poseben detajl nekam tja malo naprej na đambo plakatu na robu vidnega polja, na katerem je en poseben obraz, za katerega ti amigdala signalizira, da žnjim neki ni fredi, da nikakor ni ne politićarsko-goveji, ne politićarsko-telečji, niti je bil videti Naš tak vobče.
Pa spelje tota kolona naprej in men v glavi tisti orkan zmedenih misli, kar naenkrat odneha, izgine neznanokam, kot ga nikdar ne bi bilo. Na plakatu piše José Carreras. Jasno, sem si mislo, to je to kar me moti, ta kurac pa ni Naš, ta je običen ćefur!
Ni komentarjev:
Objavite komentar