[peter20]
glede na to, da gre država v franže, se lotite Pahorja raje drugje. na črko je bolje loviti, kaj jaz vem, Pukšiča in take. ali Bossmana, evo!
ker Pahor je, vsaj po moje, izjemno artikuliran, odličen retorik.
Maestro, moj notranji shamanski zelo natančni odokativni analitik-mašin meni da takšen rezultat: Pahor je glumac. Slab glumac! Avša! Komunistična avša!
On ne vlada, on ne opravlja rolo premijerja države članice EU, on nima stika z realnostjo pravega deda ki poleg nekšne države, skrbi za socialno varnost otrok in družine, on G L U M I. On S L A B O G L U M I.
On je kot kakšen slab igralec v slabem filmu.
Recimo eden tistih holywoodskih zmazkov v katerih glasba niti za sekundo ne utihne (kar je zanesljiv znak slabega filma, kar pozorni bodite, dedi in pupike moje). In povrhu gre praviloma še za zmazek od glasbe. Kot bi jo v svoji kleti posnela Boris in Nadjožda Jeljcin, ko sta bila pijana.
Noter pa igrajo v iber bedni igralci, ki jih ne brzda in ne klofuta nikakršen fakin Tarantino, ampak kakšna njim podobna avša od treš tretjerazrednega režiserja temeljem tretjerazrednega scenarija.
Borat je en tak igralec, kot recimo oni Daniel Baldwin, najbolj netalentirani brat velikega Aleca Baldwina, torej tisti edini zares netalentirani izmed vseh štirih Baldwinov, ki nikoli ne bi smel pomoliti frisa pred kamero, ker ni za igralca, jebatga. (P: Alec in William sta solidna, zelo solidna, s tem se najbrž strinjate)
Eto to je meni Pahor.
On v bistvu ves čas v javnosti neki glumi. To kar se nam na ekranih in fotografijah kaže, ni v resnici on. Najbolj se pa to vidi iz tistih negovih zaigranih "sou vot?" in "krucefiks". Ko hodi, hodi kot bi imel kol friti. Itd, tovrstnih gafov iz arsenala razgaljajoče govorice telesa je cela gora.
Andragogija, a tudi komunikološka stroka s širšega področja marketinga in posredovanja sporočil v javnosti po domnevno odraslh osebah, hehe, vključno s prodajo javnosti česarkoli, vred z idejami in ideologijo, o takšnih težavah pri javnem nastopanju veleva, da gre za posebno negotovost, tudi za šibko samopodobo, tudi za kompleks nepopolnosti / morda celo nižjevrednostni kompleks, ki v bistvu v seštevku razkriva posebno obliko sramežljivosti oz bolje bi bilo reči nelagodja ob pojavljanju pred množico, pred kamerami, pred žurnalisti, pred publiko. Anksioznost, ki jo takšni osebki pokažejo s tovrstno govorico telesa. To je tisto, kar nas, kadar izbiramo ekipaž, pripravi da rečemo: "Nop! He is not natural, he is fakin fake! Take him out of my sight, I don't want him to play in my crew." hehe.
Pri klasifikaciji in izbiri metod izobrazbenega oblikovanja osebnosti, bi po metodologiji andragogije Pahorja žal uvrstili med tistih nekaj procentov moških, ki ne odrasejo vse do konca štiridesetih in v določenih aspektih nikoli, pa se de facto izmikajo izven sfere andragogije, v sfero večnih adolescentov. (Oldboyz komunajzer prdci so morali biti fino obupani, da so ga elevirali tako nerezonsko visoko, da je revež večji del trajanja v zadnjih nekaj let pokozlan, ker ga je strah takšne višine. Za primerjavo, nič od tega ni bilo videti pri starem rdečepapričnem prdonji Kavčiču, ko je oni dan bruhal ogenj na NjegoveSvoje dildoide pred kamero, hehe)
Med tretiranjem posameznika kot je Pahor, bi andragoška metodologija učenja veščin, ki pomagajo, k bolj rapidnemu formiranja osebnosti, narekovala, da se prične na začetku - z vprašanji, kot so: Zakaj sem na svetu? Kaj hočem? Kdo sem? Čemu sem? Čemu počnem kar počnem? Zakaj se učim česar se učim? Čemu iščem socialni aplavz? Čemu razmišljam s falusom? Čemu stremim zadovoljiti oldboyse? Čemu po opičje iščem odobravanje okolice? In podobne temeljne reči. Pahorjeva govorica telesa svetu razodeva, da si teh vprašanj še ni zares iskreno, oz. morda sploh še ne zastavil, ampak vse kar počne, počne impulzivno, odzivajoč se na ravni kemije, krmiljen pretežno z izločanjem hormona sreče.
To pomeni, da ga še vedno nosi močen tok tistega, kar mu drugi imputirajo da ON je, da ON mora biti, da ON naj bo, da ON edino sme biti in podobno.
Moja prognoza je, da glede na njegova leta, bo on prvič srečal Jezusa oz. zagledal obličje vesoljne univerzalne osebnostne zrelosti, ko bo s trtico treščil na trda mrzla tla, morda že na tem sedanjem postu premijerja.
Zares dozori pa on lahko samo s pomočjo močnega šoka, recimo, če bodisi zelo močno čustveno dobi po pički, tako, da začuti kaj to pomeni, ko te življenje šiba in ti jo zagode do te mere, da si rečeš: Življenje je kurba!
Eden takih, seveda strogo hipotetičnih scenarijev bi lahko bil, (Ni sicer niti malo verjeten v Sloveniji, jaz ga tu slikam zgolj zaradi ilustracije) da naša slavna neodvisna pregovorno morlanovertikalna kakopak krimpolicija med preiskovanjem kakega izmed tisočev komunističnih lopovov naleti na trdne dokaze, da je Borči bil involviran v nečedne posle zagotavljanja penezof za stranko ali zase ali oboje.
In se bi ga oldboysi grobo odkrižali, ter mu poslali mesenđerja, consigliereja, ki bi mu naročil: "Čuj Borat, botri so rekli, da ne le, da ti ne morejo pomagati, od tebe terjajo, da pohlevno in disciplinirano odigraš rolo žrtvenega kozla, pa stoično preneseš pržun. In v pržun boš šel, tu ni dvoma, saj so mašineriji botri že dali zeleno luč. Oni se te morajo odkrižati zaradi zaščite imiđa Organizacije, ker Naša Stvar ne sme trpeti, to ti je najbrž jasno. Ko prideš vun iz pržuna, bo zate poskrbljeno, v politiki si pa za večno mrtev. In ti dobro veš, da si tudi sam že ugotovil, da to ni zate"
E to bi Borata streznilo in bi ga naglo, čeznočno dozorelo, pa bi novinarji že ob njegovem vstopu v pržun na Obali, hehe, prvič uzrli Borata, ki ne glumi. Pri odhodu bi pa to bil povsem zrel mož, morda celo s humornim vložkom in pristnim nasmehom pred kamero. Tudi metla iz riti bi bila zgodovina. Pomilostil bi ga pa kakšen bodoči premijer, najbrž Janša, hehe. Ker se je dobro vedel v pržunu.
Zdaj se pa zbudimo in si za dalj časa vzemimo v zakup - Boratova patetična naturščikovska sub-amaterska igra, bo naš vsakdan še zelo dolgo.
Btw, jaz niti malo ne dvomim, ko mi kakšen reče, da je Borat v zasebnem življenju zelo simpatična in sproščena ter dostopna oseba. To jim zelo rad verjamem. Škoda le, da niti eden komunajzar nikdar ni znal izstopiti s Satanovega vlaka. Ker jih ta reč z oblastjo in oblastovanjem tako močno ima v posesti, jebiga.
K temu njihovemu histeričnemu oklepanju prstkov okrog volanskega obroča precej pripomore tudi naša skupnost sama. Našim pupikam gate same dol letijo, da je pob le kakšen muzkontar, politik, v pevskem zboru, skratka javni nastopač tak ali drugačen.
Če so rofte zelo daleč Bogu izza kurca, je dovolj da se na vratih pojavi akviziter od Zepterja, ki nudi demostracijo posode v njeni kuhinji. In še je takih aplavdirajočih, ki boratke magično motivirajo, da se oklepajo role politika.
A mejk no mistejk, nista samo obet bolj frekventnega in raznovrstnega dostopa do vagine ali anusa edina adrenalinska motivatorja tovrstnih avš. Tega je dedi in pupike moje še pa še. Takle mamo, jebatga! Na ravni kolektiviteta gledano, smo očitno trenirani iskalci socialnega aplavza. Ju nou z dril: Sit Booboo sit! Good dog! Hehe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar