Lana, lepo si sestavila ta kolaž mnenj.
Zanimivo je, da si najkakovostnejše in najbolj modro in najbolj strpno in znanstveno mnenje tokrat dobila od, nam "neoliberlacem" "osovraženega" efdevejevskega pizdeka.
Da ne bo kdo spregledal evo še enkrat:
Anže Burger s fakultete za družbene vede pa meni, da beseda neoliberalec nima slabšalnega prizvoka in je to le »politološki konstrukt«. Sam loči med klasičnimi in progresivnimi liberalci: prvi so za omejeno vlogo države v gospodarstvu, medtem ko drugi dopuščajo precej večjo vlogo države. Za tiste, ki uporabljajo to besedo kot slabšalno, je to vsak človek, ki se zavzema za racionalizacijo poslovanja države, privatizacijo. V resnici pa to ni nič novega, saj je ta politična miselnost stara že več stoletij in bo vedno tu, pravi Burger. Tisti verjetno mislijo na neko oživitev osemdesetih let Thatcherjeve in Reagana, a je to malo smešno uporabljati v slovenskih razmerah, dodaja. To je po njegovem zelo dober retorični manever, ki preusmerja pozornost od pravih vzrokov za težave. »Pravzaprav je nasprotno: odsotnost neoliberalizma je pripeljala do zdajšnje krize,« dodaja Burger.
Ko boš pa nekoč naredila nadaljevanje, ti predlagam, da globlje analiziraš sovraštvo slovenske kontinuitete do liberalnega, po domače do vsake svobode na individualni ravni. In kaj to v resnici pomeni in odkod to.
Da bom še bolj ekspliciten, predlagam, da sogovornike naslednjič povprašaš o razvoju fašistično-talibanske misli v vrstah slovenske komunistične kontinuitete med leti 1932 in 2012.
Leta 1932 je takratna Kraljevina Jugoslavija, po vprašanju zavzemanja za osebne svobode, liberalce in komuniste tretirala podobno.
Med letom 1942 in koncem leta 1945 se slovenski komunisti dokončno prelevijo v stalibanizirane teroriste, ki v nočnih akcijah komunističnih eksadronov smrti pobijajo vidne Slovence, pri čemer eni niso imeli niti priložnosti se ukloniti terorističnemu diktatu mafijske skupine, temveč so bili preprosto obsojeni na smrt in usmrčeni. Skratka, že v tistem obdobju je bilo konec vsakega svobodarstva med slovenskimi komunisti-talibani.
Njihovo demagoško retorično opletanje z besedo "liberalno" oz. "svoboda" je bilo zgolj krinka, katere temeljna ambicija je bila prekriti prej omenjena teroristična dejanja z velikimi besedami o boju za svobodo (za liberté), medtem ko je de facto šlo zgolj za mafia-stajl boj dveh mafij za kontrolo nad prostorom in tlačani.
Slednje se je razodelo takoj leta 1945, ko je naša komunistična fašistična mafija prisvojila oblast in nadzor nad mafijskim rajonom in v njemu živečemu tlačanskemu prebivalstvu.
Pričela se je era ultimativnega institucionaliziranega sovraštva oblasti - režima do liberalnega, liberalcev in med njimi tudi neoliberalcev. Komunistični agitprop je to sovraštvo povzdignil na raven religioznega in kulturnega boja.
Politične tekme nevešč slovenski plebs je bil pravi materijal za talibanizacijo, tak da danes imamo večino populacije naščuvano proti svobodi, svobodarjem in vsemu, kar insistira na več osebne svobode. Kar je paradox par excellence, saj taisti folk še vedno prime na manipulacijo, ki taiste slovenske komuniste-fašiste-nazisocialiste-talibane asocira s svobodo oz z bojem za svobodo in osvoboditev ljudstva izpod okupatorja.
V tem smislu je naloga agitpropa slovenskih komunisto-fašistov zares zahtevna in kompleksna. Igrati morajo z dvema elementoma v politiki, z ognjem in vodo istočasno, ter prelisičiti narod, da jim v obeh primerih verjamejo.
Najprej sebe asocirajo z antifašizmom, hkrati pa sami insistirajo na fašizmu oz. roli fašističnega oblastnika zase, katerega antiliberalizem je del paketa. Slovenski poovčeni, pohlevnizirani in do skrajnosti zmanipulirani folk jim pa seveda da verjame oboje. Hkrati! Wtf, si porečemo, kanede. hehe. Verjame, da nekdanji borec proti nekemu drugemu fašizmu sam ni nikdar mogel postati fašist. Čeprav je iz Lune s prostimim okami razvidno, da je to de facto postal že med vojno, leta 1945 pa definitivno.
Resnica, seveda, je ravno nasprotna: Slovenski komunisti so ves čas bili fašisti, talibani, teroristi, nasprotniki osebne svobode. Vse do tik pred pričetkom ww2 so celo kolaborirali s hitlerijanskim fašizmom, kar slovenski plebs mirno spregleda. leta 1945, leta 1991 in danes takisto.
Ko so pa enkrat zasedli položaj mafije, ki je v rajonu Slovenije prevzela oblast in nadzor, pa slovenski komunisti svojega fašizma sploh več niso niti poskušali brzdati. Kar ne pomeni, da so ga odkrito priznali. Niso blesavi, hehe. Še naprej so folku mazali oči, češ, kako naj bomo mi fašisti, če smo pa se borili proti italijanksim in nemškim okupatorskim fašistom.
In ader wordz, Lana, dodati bi bilo treba dimenzijo politične analize, ki poveže hostilnost do svobode in svobodarskega s fašizmom slovenske kontinuitetne klike. To šele bi nam bolj znanstveno razložilo zakaj je neo-liberalizem v SLO psovka, pri čemer smo tu že izvedeli, da predpona "neo-" itak ne more biti nič drugega kot nevtralna jezikovna kategorija.
Ker je nekdo v članku govoril o brezskrupuloznem grabežu, brez upoštevanja potreb okolice, po mojem je tu mišljeno potreb šibkejših, bi bilo zanimivo analizirati kako so slovenski kontinuitetni fašisti fiksirali plače plebsa na človeka nevredni nizki ravni, z davčnim aparthaidom on reketi ravno in le taisti folk obsodili na še nižje neto prihodke, sami pa v svojo korist izvedli nevideni grabež, obenem pa v maniri "red herring" prstokazanja vpili "Držte [fantomskega] neoliberalca". Za katerega,v povezavi s tačerizmom recimo, Anže tu reče to: "...a je to malo smešno uporabljati v slovenskih razmerah, dodaja....".
Ni komentarjev:
Objavite komentar