Glas na volitvah za predsednika republike bo odločitev za prelom ali nadaljevanje dosedanje tradicije. To je tradicija izjemnih privilegijev (ki vključuje zasebna letala za prevoz manj kot sto kilometrov iz Londona v Oxford ali v BiH), dvoličnosti (kdo lahko dobi še eno priložnost in kdo je primeren za premiera) in nepotizma (ko neodvisni kolumnisti za nagrado aktivni agitaciji dobijo veleposlaniško mesto v Oceaniji ali pa intimne prijateljice dobijo pogodbe z ministrstvi). To je tradicija, ki določa drugorazredne teme in davkoplačevalce še vedno deli na vaše in naše.
Natančno ta logika garantira kontinuiteto komunističnega pekla v Sloveniji.
Če je za izkušenega novinarja Financ, odločitev za komunistično avšo Pahorja sinonim za prelom tradicije, a tradicija je komunistični predsednik, komunisti in ćarđ in žalostna komunistična realnost, potem je jasno zakaj obični pepeti te države, obične volivne ovce, nikoli ne bodo našli pot ven iz pekla voljenja za komuniste.
Tako so slovenski žurnalisti ravnali in gagali tudi v primeru Drnovška, pa zdaj Pahorja, pa čez 12 let bo spet nek nov komunist, pa tako 500 let.
Vedno je slovenskim žurnalistom, o ovcah da niti ne govorim, izgovor, da so eto oni ocenili, da konkurent komunistom NimaŠanse™ (Čemur tudi oni prispevajo, hehe), pa eto kobajagi to jim je alibi, da spet volijo komunista.
E, pa, pizdeki moji nelogični, jaz bom ravnal ravno kontra. Ker jaz za razliko do vas mislim, da če vsi volimo za kogarkoli samo ne za komunista, magari za žvepleno kislino, če bi revica želela konkurirati, da je potemtakem logično, da vsi razen komunistične avše imajo več šans. Moja logika je torej alanfordovska. "Ako kanimo pobijediti komuniste, ne smijemo voliti komuniste" oz. "Ako se kanimo losati komunističnih beštij, moramo voliti kogarkoli samo ne komunistično beštijo", pa četudi gre za navidezno benigno komunistično avšo, kali ni to logično, maestro žurnalist?
Ni komentarjev:
Objavite komentar