Nemčija, 1932.
Volitve julija '32: relativno zmago doseže NSDAP s 37% glasov. Toda Hitler ne more oblikovati parlamentarne večine, ker nihče noče z njim v koalicijo. V tem trenutku ga je še možno elegantno ustaviti po demokratični poti, toda parlamentarne večine ne znajo oblikovati niti socialdemokrati, liberalci, krščanski demokrati in komunisti (ker komunistom čika Stalin prepove sodelovanje s socialdemokrati). Status quo je očiten in po mesecih politične napetosti pride do predčasnih volitev.
Volitve novembra '32: relativno zmago ponovno doseže NSDAP, čeprav z nekoliko slabšim rezultatom, 33%. Koalicije spet ni možno sestaviti. Hitlerja nihče noče za kanclerja, hkrati pa se preostale stranke, ki predstavljajo 2/3 populacije, spet niso sposobne sporazumeti. Folk popizdeva, na ulicah se rjavosrajčniki dnevno koljejo s pripadniki rdečih brigad. Država je na robu državljanske vojne. Da bi se izognili popolni anarhiji, Franz von Pappen, predsednik sredinske katoliške stranke v trenutku zgodovinske slepote prestopi Rubikon in ponudi podporo Hitlerju. Meni, da ga bo v vladi mogoče držati pod kontrolo.
V dveh mesecih po umestitvi Hitlerja za kanclerja je požgan Reichstag, sledi totalna terenska ofenziva proti komunistom in socialdemokratom, po kateri marca 1933 sledijo še ene volitve. NSDAP tokrat doseže 47%, kar Hitlerju omogoči, da ponudi parlamentu v obravnavo Ermächtigungs Gesetz, s katerim želi pridobiti praktično neomejena pooblastila. Otto Wells, predsednik socialdemokratov, ima pred glasovanjem zgodovinski govor: "Freiheit und Leben kann man uns nehmen, die Ehre nicht." Vseh 94 prisotnih socialdemokratov glasuje proti zakonu. Oni so edini.
Tako umre demokracija. Počasi, skoraj neopazno. Na demokratičnih volitvah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar