Če bi Maribor ostal po 1. svetovni vojni pod Avstrijo, bi se danes Rotovški trg, Gosposka in Gosposvetska ulica bleščali v luči trgovin najbolj uglednih svetovnih blagovnih znamk.
Kompletno staro mestno središče, tudi od Casinoja po Koroški cesti gor, bi bilo seveda popolnoma zaprto za promet. Bilo bi polno nakupovalcev in turistov, privatnih malih trgovinic, prijaznih privatnih gostilnic, kavarn, restavracij in pekarn, privatnih zobnih ambulant, odvetniških pisarn, zasebnih lokalov, optikov, čevljarjev in zlatarjev.
Z drugimi besedami: Maribor bi lahko bil še naprej dihal in se razvijal v svojem tradicionalnem srednjevropskem utripu. Maribor bi lahko bil danes ŽIVO MESTO, a še vedno v popolnem sozvočju s svojo zgodovinsko in geografsko umestitvijo. Tako kot so recimo Celovec, Gradec ali Linz.
Toda po 65 letih socialističnega lumpenproletariat eksperimenta, se Maribor danes "ponaša" z Europarkom, Ljudskim vrtom, razpadajočimi fabrikami in betonskimi stanovanjskimi kokošnjaki. Od izpušnih plinov uničeno staro mestno jedro, nekaj čevabdžinic in sex shopov na za silo poflikanem Lentu, ki ga za tri tedne na leto umetno oživijo, na Dravi nič, niti enega stalnega kurčevega flosa za turiste.
Dobro, vsaj Sinagoga se nekaj obnavlja - ampak še to zahvaljujoč Judovski skupnosti (ne mariborčanom).
Še več: če pomislim, sploh ne vem, kam naj grem v Mariboru kaj dobrega pojest. Anchora ? Vsaj nekaj, ampak daleč premalo.
Tragedija Maribora je, da je nekoč dejansko bil pravo mesto, zdaj pa to ni več. Zjebao ga socijalizam na balkanski način.
Tako lahko - čeprav Štajerc - dejansko le pokimam in zavzdihnem: Maribor suxxx. Big time.
Ni komentarjev:
Objavite komentar