Politik za svoje napačne odločitve in svoje (ne)delo prej ali slej polaga račune volivcem. Zato je vsaj do neke mere motiviran, da se lahko pred državljani občasno izprsi s kakim dosežkom.
Akademik pa po drugi strani dobro ve, da se lahko ob vsaki hudi uri promptno skrije nazaj na svojo fakulteto, ne da bi polagal račune volivcem, pri tem pa ponavadi krivi politike za svoj neuspeh. In to je praksa, ki so jo naši profesorji v zadnjih letih žal vse prevečkrat implementirali. Nimajo vztrajnosti, nimajo borbenosti, in ne čutijo niti tistega minimalnega suspenza, kot ga čutijo politiki. Ker za svoja dejanja praviloma ne odgovarjajo volivcem, funkcionirajo po načelu: če bo, bo, če ne bo, pa tudi v redu.
Poanta: it takes some guts to get things done. V praksi, ne le v teoriji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar