Karantenci 4: Legenda o knezu Borutu
Kar na samem začetku je treba povedati, da je bil mali Borut Smradognojič, čudovit, ampak res čudovit dojenček. Imel je fantastično lepe, modre očke, kot dva biserna tolmunčka, nežno belo, mehko kožo, in puhaste blontne laske, ki so mu v kodrih padali niz čelo. Ni je bilo karantenske ženske, ki se ne bi že na prvi pogled do ušes zatreskala v njegovo podobo. In prihajali so od blizu in daleč, Karantenci in Karantenke, dobesedno preko sedmerih gora in sedmerih voda, zakaj karantenska dežela je bila z obojim obilno obdarjena, prihajali so iz vsakega, tudi najbolj zakotnega karantenskega hriba, iz vsake zatemnjene globače, iz najvišjih gora, iz najbolj temnih gozdov. Od Velikega Kleka na zahodu do Čemernika na severovzhodu, od Kočevskega gozda na jugu do Lužine na severu, prihajali so iz vseh strani neba, na nevarni poti, ki je lahko trajala tudi po več tednov, da bi na koncu utrujeni prispeli do mogočnega lesenega gradišča Smradognojičev, do Krnskega gradu sredi z žitom bogate Celovške kotline. Prihajali so, da bi videli to čudo od deteta, tega nenavadno očarljivega in ljubkega dečka, za katerega se je med Karantenci, od hriba do hriba, kot požar razširila legenda, da se je v njemu utelesilo vse tisto najboljše in najbolj plemenito, kar je Karantenija do tistih časov rodila.
Veliko upanja je bilo povezanega z Borutovim rojstvom, veliko želje po boljših časih. Mnogi Karantenci namreč niti po stoletju še vedno niso pozabili na tiste navdihujoče besede Svobodina Hrabromirja, tam v Panoniji, pred mnogimi pomladmi… Na besede o močni, bogati in svobodni državi, v kateri bodo lahko dostojno živeli, delali, jedli, se veselili, se razvijali, napredovali, in svojim otrokom nudili vso tisto prihodnost, ki nam jo ta naša lepa Zemlja lahko ponudi… Da, še vedno se je v srcih teh trdih, okorelih, preprostih in mrkih Karantencev občasno prižgala iskra, ki jim je pritrdila, da je imel Svobodin morda kljub vsemu prav. Morda, samo morda, so si tudi oni, Karantenci, enkrat zaslužili, da bi nehali bežati pred svetom, da bi ga sprejeli vase, da bi našli svoj mir, sami s seboj in z vsemi ostalimi ? Morda, samo morda, so si tudi oni enkrat v zgodovini zaslužili biti srečni, biti ljudje, in ne živina ? In morda, samo morda – tako so v tihoti svojih nemirnih duš sredi dolgih zimskih večerov razmišljali vrli Karantenci – morda kljub vsemu ni bilo prav, da so takrat, pred več kot sto leti, njihovi predniki tako slepo zaupali svojim najnižjim strastem, svojim strahovom, svojim osebnim smradognojem in kajtimarjem ? Morda kruta karantenska usoda, bežati pred vsem in vsakim in se bati vsega, česar ne razumeš, le ni bilo nekaj, kar bi bilo popolnoma fiksno, rigidno, vnaprej določeno in nespremenljivo ? Morda je bila ta nesrečna karantenska usoda le nekaj, kar so si povzročali Karantenci sami, preko svojih lastnih odločitev, z močjo svoje lastne izbire ?
Kakorkoli že, Borutovo rojstvo je za mnoge Karantence prineslo nenavadno veliko upanja. Karantenci sami niso čisto razumeli, kaj se dogaja, ampak popolnoma jih je očarala dečkova milina in dobrotljivost. V njem so ti naši osorni, robati, preprosti in umazani Karantenci morda videli nekaj, kar so nekoč hoteli postati tudi sami: dobri, boljši, poštenejši, pametnejši. In hoteli so in upali, da bo ta deček, tako nedolžen, tako drugačen od vseh voditeljev in poglavarjev, kar so jih dosedaj poznali, tisti, ki jim bo pokazal pot do tja. In takoj so ga vzeli za svojega. In prinašali so obilna darila, vse tisto najboljše, kar so lahko odtrgali od ust sebi in svojim otrokom: potice in pogače, medico in krače, skrbno vezene obleke in štrikane puloverje z bizarnimi pisanimi vzorci, lesene piščali, ropotuljice, glinene igračke in ogrlice iz jantarja. In vse to je bilo za Boruta, tega krasnega, zaslepljujoče lepega dečka, bodočega kneževiča Karantenije, ki se je tako prijazno smehljal iz svoje lesene, skrbno izrezljane zibelke in s svojimi modrimi očkami veselo pozdravljal svoje bodoče podanice in podanike. Veliko iskrene in obojestranske ljubezni je bilo tu. In še marsikakemu trdosrčnemu karantenskemu hribovcu se je milo storilo, ko je s svojo medvedjo šapo položil grobo, slabo obtesano leseno igračko v kneževičevo zibel, od tam pa se je naenkrat izvila drobna, komaj rojena otroška ročica, in se je nežno dotaknila. Popolna nedolžnost. Popolno upanje.
''Da,'' so mislili ljudje. ''Morda, morda…morda je ta deček Tisti.''
In želeli so, v vsej svoji neskaljeni človečnosti, ki so jo kljub svoji robati zunanjosti še vedno skrivali nekje na dnu srca, da bi bil kneževič Borut resnično Tisti. Njihov zlati princ, njihov vodja, Tisti, ki bo namesto njih opravil z njihovimi lastnimi karantenskimi demoni, Tisti, ki jih bo očistil in jih naredil take, kot so sami želeli biti, pa niso vedeli, kako.
In karantenske ženske so ena za drugo pogledale v kneževičevo zibel in iz njihovih ust je bilo slišati samo eno presunjeno besedo: '' Uuuuuuuu !''
In tako je Borut očaral Karantence, še preden je bil sposoben reči ''proračunski deficit''.
Zgodilo pa se je, da je neke temne zasnežene noči sredi mrzlega meseca grudna, ko so med karantenskimi hribi divjali ostri ledeni viharji in ko se je večina Karantencev stiskala ob dobro zakurjenih družinskih ognjiščih, iz svoje mračne kolibe na vrhu Grmovnika, 2455 metrov nadmorske višine, na Krnski grad privihrala tudi neka stara, grozljiva vešča po imenu Svetlana. Svetlane so se vsi Karantenci bali, ker je živela nenavadno – celo za karantenske razmere – ekstremno puščavniško in samotarsko življenje na vrhu Grmovnika. Nihče ni vedel, od česa živi, od kod je in s čim se ukvarja - ampak vedeli so le eno: namreč, da so se je bali bolj kot same Morane. Šušljalo se je namreč, da je Svetlana potomka starodavne slovanske kaste vil sojenic, ki so sicer popolnoma zmešane in neuporabne za kakršnokoli praktično opravilo, imajo pa baje neko neznano in skrivnostno moč prerokovanja zlih usod. Srečati Svetlano je med Karantenci pomenilo nekaj podobno nesrečnega kot videti Avara ali lulati opolnoči, ko ti na tiča sveti polna luna in se ti pod curkom 9x sprehodi črna mačka. In čeprav si lahko vnaprej vedel, da bo iz njenih ust, takoj ko jih bo odprla, izletelo nekaj smrtno zloveščega, strupenega in fatalno nepopravljivo usodno krutega, si moral njeno mnenje brezpogojno in brez zadržka upoštevati. To je pač bil del starodavne, avtohtone karantenske tradicije, ki se je oplajala in vzdrževala v večno nespremenljivem arzenalu starodavnih, avtohtonih karantenskih pregovorov in ljudskih modrosti, od katerega se je veliko teh vraževernih domislic ohranilo še dolga stoletja - nekateri pravijo, da celo v moderni vek.
Tako je bilo za Karantenca že od malih nog jasno, da tako, kot je Zemlja ravna plošča, nedvomno drži tudi naslednje:
- ne lulaj opolnoči, ko ti na tiča sveti polna luna in se ti pod curkom 9x sprehodi črna mačka, da ti curak ne odpade in da ti jetra ne izskočijo skozi nosno votlino.
- ne glej direktno v Avara, če ga slučajno opaziš. Če že moraš umreti od njegove roke, bodi vsaj spoštljiv in vljuden.
- vedno upoštevaj Svetlanino mnenje, da boš natančno vedel, kako zelo slaba bo tvoja prihodnost.
In tako torej je tiste nesrečne noči na Krnski grad privihrala, v črno oblečena, razkuštrana in pijana kot aksa, velika Svetlana, vila sojenica. Stražarji so ob pogledu na njeno strašno podobo nemudoma omedleli. Pot do sobe, kjer je mirno spal mladi kneževič Borut, je bila prosta. In tako je Svetlana butnila skozi vrata, pridivjala do zibelke, pogledala na ubogo dete s svojimi mračnimi podočnjaki, ga zagrabila v svoje črne, ostre kremplje, ga dvignila visoko v zrak in zavreščala na ves glas, da je odmevalo med zasneženimi karantenskimi gorami:
''Hahahah…Ti, Borut kneževič, ti bi rad postal rešitelj svojega plemena ? Ti bi mu rad pokazal pot med civilizirane narode ? Ti bi rad Karantence odrešil njihovih stoletnih travm, psiholoških motenj, maničnih depresij, njihovih strahov, njihovega večnega bega, njihovega rovtarstva, njihovih norosti, ki jih sami tako pridno zapisujejo in slavijo kot svoje tradicije ? Ti bi jim rad pomagal, da bi postali razumni, srečni, bogati, normalni ljudje, osvobojeni svojega fatalizma, svojih vraž, svojih mitov ? Ti bi jim rad pomagal, da bi se pomirili sami s seboj in s svetom ? Hahaha… Ti, posrano dete ? Ti ? Ti bi meni jemal delo, smrkavec ? ''
In takrat se je zgodilo nekaj nepojmljivega… Mali deček Borut, ta večno nasmejani simbol upanja, ta drobna iskrica, ki je prižgala luč v tolikih karantenskih srcih, ta nedolžni dobri junak, od katerega je njegovo ljudstvo pričakovalo tako zelo veliko, ta neutrudni bojevnik prihodnosti, ki so mu bili pripravljeni njegovi podaniki tako zvesto slediti v vsako bitko, narediti zanj, karkoli bi hotel… Ta mali deček Borut se je… pokakal od strahu. Čim se je znašel v Svetlaninih krempljih in zaslišal njeno zlovešče krakanje, so se njegova drobna, sicer vedno nasmejana usteca, ukrivila navzdol, njegova živahna modra očesca so se zalila s solzami in kmalu se je, prvič v življenju, drl kot jesihar, da ga je slišala vsa Karantenija.
In Svetlana je uživala v zmagoslavju : ''Hahahah, nihče se mi ne more upreti. Ne moreš me poraziti, Borut. Ne moreš me izgnati iz karantenskih src. Tu sem, in vedno bom tu, da jim napovem njihovo zlo usodo, da jim povem, kako zelo slaba bo njihova prihodnost, da jim povem, da se naj do konca časov krčevito oklepajo svoje preteklosti, svojih tradicij, svojih vraž in svojih pregovorov. Ja, jaz sem bila tista, ki sem takrat stala ob tvojem predniku Smradognoju in tvojem prastricu Kajtimaru, ko sta prepričala Karantence, da so se naselili v teh mračnih gorah, da so obupali, še preden so sploh poskusili začeti živeti. Jaz sem tu doma, tu uživam, tu se napajam iz njihovih strahov, iz njihovih norosti, iz njihove nesreče. Jaz jim kažem, da se ne da nič spremeniti. Jaz sem tista, ki jim svetujem, naj častijo spomin na vse smradognoje in kajtimare, jaz sem tista, ki jih pridno ohranjam v njihovih lažeh in njihovih bebavostih, da se v nedogled centrifugirajo v svojih večnih strahovih in dilemah. In nihče tega ne more spremeniti. Hahaha ! Nihče - niti ti, Borut Smradognojič !''
Mali kneževič pa je obupano jokal in hlipal, klical pomoči, da bi se še kamnu milo storilo. In nikogar ni bilo, ki bi mu priskočil na pomoč. Vsi so se bali sojenice Svetlane, njenih tovarišev in tovarišic. Vsi so se bali zle usode, ki se je ni dalo spremeniti.
In Svetlana se je napajala v njihovih strahovih. Šele s temi strahovi je namreč dobila moč, s katero je lahko prerokovala in s katero se bo dejansko izpolnilo tisto, kar bo napovedala. Dobila je moč nad njihovimi življenji, ker so ji jo prepustili sami Karantenci.
In takole je prerokovala kneževiču Borutu:
''Imel boš toliko želja, da bi delal dobro, kot jih ni imel še nikoli nihče od tvojih prednikov. Imel boš toliko upanja, da bi nekaj spremenil za to svojo zahojeno deželo, kot ni poskusil še nihče pred tabo. Imel boš srce, imel boš karizmo, da boš navdihoval ljudi, imel boš namazan jezik… Ampak jaz, ki prerokujem usode ljudi, ki so pod mojim vplivom, ti povem naslednje: nikoli ti ne bo uspelo nič, česarkoli se boš lotil. Šibak boš in neodločen, nesposoben, da bi držal krmilo trdno v svojih rokah, popuščal boš tistim, ki ti bodo za tvojim hrbtom hoteli slabo in zaupal boš tistim, ki bodo delali za cilje, ki bodo diametralno nasprotni tvojim… Oklepal se boš nasvetov tvojih predhodnikov in namesto, da bi šel popolnoma po svoji poti, boš pustil, da te bodo dogodki premetavali sem in tja, kot ladjo v razburkanem morju. Nič ti ne bo uspelo, tako kot si boš zaželel, Borut Smradognojič. In četudi boš poskušal, bom tam vedno znova tudi jaz, čuvarka karantenskih norosti, da jih bom v pravem trenutku razpihovala. Nič ti ne bo uspelo, Borut Smradognojič – ker karantenska tradicija mora ostati neomadeževana, karantenski strahovi nedotaknjeni, karantenska svoboda ujeta v ideji preteklosti. Prihodnosti NE BO, Borut Smradognojič , hahaha ! Ne bo veselja, ne bo upanja, ne bo ljubezni. Samo preteklost, obup in strah, od katerih živim jaz in vsi moji tovariši.''
In takrat je Svetlana stopila k oknu, dvignila roke visoko v zrak in zavreščala s cvilečim glasom:
''Pridite zdaj ven, tovariši ! Vstanite, predniki ! Pozivam vas ! Čas je… ZA STRAH ! ''
In takrat je zunaj strašno in zlovešče zagrmelo. In zdelo se je, kot da so iz grobov vstali duhovi vseh najbolj norih in najbolj hudobnih karantenskih prednikov, tistih, ki so imeli na rokah kri svojih bratov. In kričali so od svoje bolečine in divjali naokoli v nevihtni noči, se zaganjali v vsako najmanjšo karantensko hiško, s svojimi besnimi sapami ugašali topla ognjišča, s svojim psihotičnim tuljenjem preglasili novorojeno upanje v srcih ljudi, s svojimi poblaznelimi kriki utišali vsako trezno misel... Ljudje so bežali pred njimi, zapirali svoja vrata pred njimi, skrivali svoje otroke pred njimi, a ni jim bilo mogoče ubežati. Duhovi krvavih prednikov so bili povsod, hodili so skozi stene, se spuščali skozi dimnike, napadali, grizli, bevskali, lomili, sikali, kričali in nenasitno goltali vsako upanje iz duš teh preprostih, neukih, nedolžnih, šibkih, boja nevajenih Karantencev. In ti so padali kot snopje pod norimi kosami preklete preteklosti, en za drugim, hiša za hišo, vas za vasjo, dolina za dolino… In le malo, malo je bilo Karantencev, ki so bili v svoji notranjosti dovolj močni, dovolj trdni, da so se uprli tej peklenski divji jagi, da se niso pustili premagati strahu in si niso pustili vzeti svojega upanja, svojih sanj. Ker bil je to ples norosti, ples besa, ples neskončnega sovraštva, ples popolne razčlovečenosti, ki ga je Svetlana poklicala na pomoč, ko je bilo treba ubiti upanje. In ona je gledala na vse to s škodoželjno naslado v srcu, tam z okna palače Smradognojičev, se divje smejala in spremljala, kako njeni tovariši, duhovi preteklosti in norosti, izvajajo svoj genocid nad upanjem naroda karantenskega.
''Nobene prihodnosti, tovariši ! Nobene prihodnosti za Karantenijo, če ne bo naša, samo naša ! Naša naj bo, ali pa naj pogine, prasica ! Pobijte jim srca, tem nevrednim izdajalcem, ki hrepenijo po novem svetu, pokorite si jih, zlomite jih, zasužnjite jih, znorite jih, omamite jih, prestrašite jih, dajte jim štrike v roke, napojite jih, vzemite jim vse, kar imajo, ne pustite jim živeti, ne pustite jim misliti, ne pustite jim dihati, zapeljite jih v svojo norost, da ne boste več sami v njej, utišajte jih, naučite jih molčati, tako kot ste vi obsojeni na večnost molka, dajte jim čutiti svoje strahove in bolno breme vaših zločinov, pritegnite jih, da bodo trpeli, tako kot trpite vi, potlačite jih, pohabite jih, da bodo delali zlo in častili zlo in slavili laž in ljubili norost, tako kot jih častimo mi ! Zakaj če morate trpeti vi, tovariši, za celo večnost prekleti predniki, potem poskrbite, da tudi vašim potomcem ne bo nikoli bolje !'' je kričala Svetlana v čudnem, temačnem zanosu, z dvignjenimi rokami in maničnim bleskom v očeh in okoli nje so bliskale strele in divjali gorski vetrovi.
In ko je bilo vsega konec, ko so se duhovi prednikov končno spet vrnili v svoje grobove, je na deželo padla mrzla, nespokojna tišina. Tišina, ob kateri si lahko vedel, da nekaj ni v redu. In takrat je Svetlana v skrivnostnem smehu položila jokajočega, polulanega in pokakanega Boruta nazaj v zibel, se spremenila v veščo in jadrno odletela nazaj na vrh Grmovnika. Bilo je opravljeno. Uspelo ji je, njej in njenim tovarišem. Upanje, ki ga je bil prinesel Borut, je bilo zdaj posiljeno z njihovo hudobno preteklostjo, okuženo z njihovo bratomorno norostjo. In vedeli so, da bo ostalo kot mrtvo seme, neizpolnjeno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar