[mataj]
Ne govorim o zgodovini. Sprašujem te kje je kak Hitler s katerim bi se lahko spopadli tukaj in zdaj. Če ga ni, se lahko spopademo kvečjemu sami s sabo, kar pa ni ravno najboljša ideja
Naš današnji "Hitler" je apatija, brezup in občutek nemoči, ki se po tej državi širi kot kuga že 3 leta.
V tem oziru so naš današnji "Chamberlain" ohranjanje status-quo, nadaljnje vzdrževanje nacionalnega interesa, tapkanje v mraku za naslednjih 5-10 let, stagnacija, visoka brezposelnost, nizka gospodarska rast, razkroj. Ni dvoma, da nam to ne gine, če dobimo novo levosredinsko Jankovičevo vlado pod patronatom Kučana in Stanovnika. Tem starcem je vseeno, verjemi. In njihova medijska izpostavljenost je nevarna ravno zato: določen sloj ljudi jim še vedno slepo sledi, ker jim iskreno zaupa - ne zaveda pa se, da se tem senilcem gladko jebe za to, kaj bo s to državo in kako bodo ljudje živeli v prihodnosti. Dokler bodo uživali svoje penzije, jih ne briga, kaj bo z mladimi, kaj bo s srednjim slojem, kaj bo z gospodarstvom. Z drugimi besedami: oni na svojih odmaknjenih položajih navidezno apolitičnih avtoritet ne bodo sprejemali nikakršne odgovornosti, niti nimajo nikakršnega stika z realnostjo trenutka. To družbo bodo vodili kot zblazneli pastir vodi svoje ovce do prepada. Uspevalo jim bo še nekaj časa, nato bodo izginili v nebo, za sabo pa pustili obubožan, razdeljen in besen narod. To je Chamberlainov scenarij: odlaganje neizogibnega čimdlje v prihodnost in upati, da se ne bo zgodilo. Zgodi pa se seveda vseeno.
Na drugi strani je naš današnji "Churchill" takojšnje soočenje z dejstvom, da se pripravlja nekaj težkega, napornega in dolgotrajnega, nekaj, čemur se itak ne bomo mogli izogniti. Spoznanje, da se pred prihajajočo nevarnostjo ne moremo skriti in jo odlagati v nedogled, temveč da se moramo z njo soočiti, da moramo začeti ukrepati, spremeniti naš način mišljenja, biti pripravljeni na odrekanja.
Z drugimi besedami: kri, znoj in solze... O tem je govoril Pahor, o tem je govoril Janša, o tem govori Virant, o tem je govoril Žerjav.
Edino ena stranka, stranka pod patronatom senilnih starcev, je na vse opozorilne znake zamahnila z roko, v Stanovnikovem stilu "kaj pa je teh par milijončkov pufa, če so ljudje srečni", ali pa v Chamberlainovem stilu "s Hitlerjem bomo dosegli mir, tako da bomo žrtvovali demokracijo in načelnost". In stranka s takim modus operandi je nevarna, ker drži oči tesno zaprte, ker se skriva pred realnostjo, ker jim je nenazadnje vseeno. Odlaganje neizogibnega je zanesljiv recept, da se neizogibno na koncu vseeno zgodi, a z mnogo večjo intenzivnostjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar