Ko človek s položajem kakršnega zaseda Svetelšek, človek, ki bi format preprosto moral imeti, izreče trditev: "Tajkune so naredile banke", je bodisi blefer, bodisi nevednež, bodisi nesposobnež, bodisi politični agitator, bodisi patetično zaslepljen politični navijaček, ki brani konkretno politično opcijo NjegovihSvojih pred nevarnostjo, da se jo prime stigma krivde za sistematično, namerno, doktrinarno produkcijo, kakor je Murglbaba formuliral, Maks Tajnikar, Markeš in podobni pa potem naciji skušali upravičiti kot nujnost - "rapidna vzpostavitev sloja domaćih nazi-interesnih premožnežev [da nas kseno-premožneži ne bi pokupili]", bodisi pa vse našteto.
Da je Svetelškova teza abotna in strokovno netočna je moč preizkusiti zelo preprosto.
Če bi po nasvetu genijalnega srbskega makroekonomista, gospoda Gligorova iz Svetovne banke, namesto neštetih izgubarskih "sanacij in dokapitalizacij" in izgube epskih razsežnosti, ki so jo do zdaj pridelali, naše bančne kolhoze namesto podržavili, raje takrat za dobre peneze prodali dobrim, kot skala trdnim pravim bankam, ki so žalibog morale biti tuje, kakšne pa naj bodo, bi namesto domače politkamarilje in njihove rdečekhmerske bratije, ki je ravnokar z asistenco taiste politkamarilje, ki je prispevala permisivno zakonodajo ter instruktivno namignila, da se sme "legalno krasti" v kao imenu kao višjih ciljev, plenila "družbeno premoženje", o posojilih in presoji rizikov in zavarovanj kreditov, odločal zasebni lastnik zasebne banke.
Ergo to pomeni, da se tovariš Svetelšek lahko obriše pod nosom glede svojih mokrih sanj, da bi pravi bankirji tovarišiji dali peneze zgolj na "lepe modre oke mogulskih kepecev", oz. zavoljo tega, da tovarišija iskreno obožuje modre oke Murglbabe.
Pizdeki bi morali pritresti zelo konkretno in fakin zelo otipljivo lastno premoženje kot zavarovanje kreditov za nakup podjetij. Pa še višina kreditov bi spričo de facto sirotinjskosti naših rdečih direktorjev leta 1992, pač bila za nekaj sto razredov nižja, kot jo je sicer v škodo davkoplačevalcev odobravala falanga državnih bančno-kolhoznih alkimistov. Pa se za te garjave vsote vsekakor ne bi dalo kupovati krk, petrolov, isker, istrabenzov in podobnega prvoklasnega vele-premoženja.
Upam se trditi še to, da celo naši državnokolhozni "bankirji", takšni kot so, že zavoljo lastnih riti, sami po sebi ne bi nikdar odobrili toliko in takšnih total-nezavarovanih kreditov, če se oblastniška rdeča kleptokamarilja ne bi le teh instruktivno lotila preko svojih nastavljencev na najvišje položaje v enelbejih in kabeemih slovenistanckih.
Binek je lepo rekel - dali so mi kredit na moje ime.
In njegovo "ime" je bilo kaj? Njegovo ime je bilo - The član Falange 21 in Kompartije. In zato je šef uprave in ves management v državno-bančniških kolhozih, ki so prav tako člani istih falang, pač NjihovemuSvojemu Bineku radi dali kredit na ime in lepe modre oke. Lepe modre oke Murglbabe, ki so jih vsi falangisti čislali in to jih je poleg kompartijske doktrine tudi najbolj družilo v podmizniško klepto-bracvo, za alibi so se pa celo tolažili, da sve to počnejo zaradi višjih ciljev in za zaščito naroda pred kseno pizdeki. Auuuuu! Narod pa od te ljubezni ima anuse razbolele od nategovanja na suho, kot bi šlo za nekšne pse bognedaj. heheee.
Svetelšek je danes na vrhu enega takega kolhoza, kamor je bizarno nerzaložljivo odšel iz največjega zasebnega imperija v državi, kar nam pove dvoje: (1) Da so to bile njegove dolgoletne mokre sanje, saj ni razložljjvo zakaj je odšel od najbogatejšega zasebnega ne-državnega kapitalista v državni kolhoz in (2)da je ves čas član, ali pa najmanj iskren simpatizer istega bracva.
Lahko pa, da je glavno gonilo izza njegove javno izrečene napačne in abotne teze, zgolj znak njegove strokovne votlosti.
Votlosti, ki ga vmešča med one slepce, ki so še bolj abotno trdili, da so tajkuni nastali natančno v prvih treh mikrosekundah ko je odbilo 23.00, na volivnega hepeninga dan davnega leta 2004, ko je postalo jasno, da so pravoverni komunajzari res izgubli oblastno pozicijo, ter, da je totih tajkunof, ki so nastali bilo natančno dva - Bavčar in Šrot. Kasneje jih je zjebalo, da jim je kao nenadoma "nastal" ter v času ponovno njihove oblastne pozicije eskaliral tudi Binek, a to je obrobni detajl našega "jebe-lud-zbunjenog" teatra absurda.
Naj spomnim in opomnim - cca 30 tisoč rdečih direktorjev se je, po večletnih aspiracijah, in nekajmesečnih pripravah, ob zdušni podpori svoje bratovščine na oblasti in v državnokolhoznih bankah, iz prvih vrst, opremljeni s formulami 1 (drugi bi jim kao naj parirali peš in celo na invalidskih vozičkih, hehe, češ vsi so imeli enako priložnost), štartalo v tekmo za veliko nagrado prihvatizacijskega ropa dveh tisočletij.
Tako, kot je to v vseh predatorskih, zlasti pa recimo hijenskih krdelih šega, so s trupla pokončane živali, oz. plena z imenom "družbena lastnina", smeli najprej jesti alfa samci 30-tisočglavega zaroda rdečih slovenistanskih privilegiranih nomenklaturnih hijen, po položaju vsi po vrsti na vrhu podjetij, ki se jih je plenilo, so s trupla najprej velike kose mesa trgali in jedli glavni tovariši - rdeči direktorji, ki so svoje skrbno pripravljene prihvatizacijske zgodbe, zaključili že v prvih 24 urah za tem, ko sta Murglaba in rajnki Drnovške dala komando, da se pojedina oz. krkačina lahko začne.
Ergo to pomeni, da so največji in najbolj-ugledni tovariši potajkunili že v prvih 24-ih urah po pričetku plenilskega pohoda.
Za tem, ali paralelno so za raztrganje trupla na vrsto prišli v nomenklaturni hijerarhiji nižjeležeči tovariši. Roko na srce, praviloma so za alibi in iz čistega pragmatizma ali iz čiste zakonske nezmožnosti preprečiti sodelovanje drugim, s seboj v prihvatizacijo potegnli tudi vse druge zaposlene, le da ti niso bili deležni milosti maziljenja pri bankirjih in iz tajnih fondov.
Govori se namreč, jaz pa teleban, seveda nič nea vem o tem, da so nekšni penezi v kufrih prišli iz tujine, pa so tanarbolj vrhnji maziljenci vplačali svoj delež tudi kao "iz štmfa". Vsekakor je vzorec povsod bil, da vsi navadni neposvečeni zaposleni niso uspeli zbrati niti za toliko deleža, kolikor je šenkano dobil najmanj maziljeni pripadnik notranjega kroga v vsakem podjetju, ki so ga potajkunili.
In vse to je javna tajna. Maks Tajnikar pa na TiVu celo neprizadeto odkrito razodene, da je tako enostavno moralo biti, da sej krasti moralo, da so ubogi rdeči direktorji bili porinjeni v krajo, saj da je lastnina morala preiti v roke domaćih wanabe premožnežev. Bineka pa povabi na faks študente učiti kako se krade.
Bavčar, Šrot in Binek so zgolj patetični kandidati-za-tajkune-zamudniki in ali predolgo časa v politiki na nomenkalturnih postih oblasti čepeči bavčarji in staljini, ki so naglo doumeli, da jim to ni finančno zdravo, da je bolje, da "gredo v gospodarcvo", beri da malo tudi oni nagrabijo oz. nažepotrpajo, ker jim je šlo na kurac, kakšni vse oportunistični lopovski bebčki so zahvaljujoč njim in njihovi doktrini in politpraksi nagrabili, oni pa ne.
So zgolj zamudniki, ki jih je Janševa zmaga presentila in "ufatila off-guard", nikakor pa ne edini tajkuni, ki so naglo nastali pod Janšo zaradi nemarnosti bankirjev, hehe, kakšna nebuloza, jebote. Pa so pohiteli in v silnem ihtenju storili vse možne napake, ki so jih lahko.
Vsak žurnalist, ali " poznavalec" tipa Svetelšek se bi pred bluzenjem moral vprašati, kako se reče 30 taužent pizdekom, ki so družbeno lastnino v podjetjih v katerih delajo y bogamy y šyre (Recimo horvati in nevenke slovenistanske) potajkunili že v davnih zgodnjih devetdesetih prejšnjega stoletja. Šele ko si odgovorijo na ta vprašanja, bi smeli odpreti usta in proliferirati budtalaštine tipa te, ki jo je bleknil Svetelšek in očitno po čudežu ostal živ. Reči hočem - po čudežu ga Vsemogočni alpa vsaj Arhangel Gabriel ni spremenil v steber soli in to "na licetu mesta".
Ni komentarjev:
Objavite komentar