Bojim se, da državo, gospod Chef.
P.S.
Ne sicer prostovoljno in iz zabave, še manj iz objestnosti, a pred par meseci se mi je prižgalo preveč rdečih lučk, da bi zadeva bila še kontrolabl. In eto, zaključek zaenkrat je, da se to ne splača več popravljati. Zaribal motor, jebiga!
Vmes, med pripravami na zamenjavo države, ki sem jih iz previdnosti že trigerial, sem že doživel prižig še par lučk, ki mi potrjujejo, da sem dobro navohal, da je vozilo fkurcetu.
Po zaslugi naših malicioznih zakonodajalcev, seveda, ki urno grmadijo absurd naprej. In, ker pri zamenjavi države gre za proces, kanede, bom med tem, ko čas teče, najverjetneje doživel tudi prižig največje in najbolj krucialne rdeče lučke, lučke, ki bo moj kompeling ivent, takorekoč, point of no return. To bo takrat, ko bo Ustavno sodišče prepovedalo demokracijo, pa bo med trupla romalo še zadnje upanje.
Naj bo, Bog že ve zakaj, se tolažim! Vsaj lažje mi bo prenesti, ko bom tam nekje v nekšni Filadelfiji nekoč ob koncu aktivne dobe sprejel odločitev, da je za upokojence ipak Kalifornija, ne pa bognedaj Absurdistania. Absurdistania preferira če upokojencev ni. Absurdistania preferira, če državljani morfirajo dritto iz socialnih podpirancev v trupla.
V celi zadevi ipak vidim veliko pozitivnega. Namreč, če punca fantu pomaga in se med veselico odkrito onegavi s celo gasilsko brigado, pa fant doume da je punca ultra lahka kot Boscarolov Pipistrel in radodajna kot Ćićolina, se mu po eni strani zbistri, hehe, pa še lažje prenese, da jo ipak ne kaže prositi baš za roko, kanede, bi rekli Eskimi. Onegaviti se sez žnjo pa tudi nea je ravno zadetek na loteriji, hehe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar