[mataj]
Ja, če se znebiš sindikalistov delo postane zelo poceni špas. In če je delo poceni špas, je to za množice dokaz, da se splača vse, samo delo ne.
Iz lastnih izkušenj, poudarim iz lastnih izkušenj vem brez vsakega dvoma, da se motiš.
Ne le zato, ker sam niti en dan v svojem življenju nisem bil član sindikata niti bognedaj "[po sindikatu ali komurkoli drugemu] predstavljan zaposleni", pač pa zato, ker živim v državi, ki kot odprta knjiga za celotno obdobje od leta 1945 do danes nudi vsakomur na ogled kot izvirska voda čist primer kako so z režimom zlizani sindikati škodljivi zaposlenim in v službi režima. Edino zaposlenim so škodljivi! Vsem zaposlenim! Tudi nečlanom!
Evo zakaj in kako:
V pravnih osebah velike mednarodne korporacije, ki sem jih na ozemlju bivše Juge in par sosednjih držav vodil, ni bilo nikoli niti enega zaposlenega, ki bi bil svojo pogodbo dal v roke sindikata ali sploh bil član kakega sindikata. Čeprav bi lahko, nihče jih ni z ničemer onemogočal ali nadziral. Korporacija je v USA recimo celo imela t.i. "represented workers".
Ker so vse razen ene države imele tudi komunistično izkušnjo, Slovenija pa še danes v rokah komunistov, so v zakonih imele komunistične nategunske demagoško-populistične relikte, pa so recimo določene zadeve, ki kao "ščitijo delavce" bile vgrajene v zakon, tak, da so vse moje zaposlene po svojem vplivu teoretično dosegle, čeprav niso bili člani sindikata.
Kakšen je bil dejanski rezultat te "zaščite" bom opisal nekoliko kasneje.
Paketi plačila za delo, čeprav nihče ni bil v sindikatu in se je vsak za plačilo izpogajal individualno, so po svoji vsebini bili višji od lokalnega povprečja s faktorjem 2 do 5 in več. Benefit za korporacijo je pa bil, da smo iz okolja počrpali top talente imeli nadstandardne razmere v aspektu retencije, lahko smo načrtovali in izvajali zelo draga usposabljanja ne da bi morali kogarkoli izsiljevati da naj podpiše, da bo delal toliko in toliko, ljudje so spričo takšnega plačila bili visoko motivirani, imeli so urejene razmere v zasebnem življenju, profit korporacije je pa bil takšen, da sem jaz z velikim čudenjem bral in od frendov managerjev poslušal o garjavo nizkih profitih lokalnih podjetij, ki jih vodijo.
Ki so bili nizki tudi zaradi mutenja, torej umetno, dobro, to štekam, a mejk no mistejk, povečini te sirote res niso niti zmogle doseči polovice naših profitov "pred mutenjem", hehe. (Jebote, v tujini sem slišal za "profit before tax", tu v nas pa spoznal "profit before Cyprus, before tax, before fraud, before payment to shareholders", hehe.
No in ta njihov "profit before everything", nekšen gross, gross, gross margin, je bil pač sramotno garjavo nizek. Moja teza: V zelo veliki meri zato, ker je plačilo zaposlenim formirano vzdolž negativistične strahopetne y bogami tudi nategunske logike.
Jaz sem se odločil za dve načeli: (1) Logika plačila naj bo pozitivistično-maksimalistična znotraj doseganja začrtanih razumnih profitov za lastnike v konkretnih tržnih pogojih in (2) Logika plačila naj sledi razmeram korporacije povprečno v celem svetu in zlasti širšega evropskega trga, katerega del smo. In ne šićarjenja, ki apriorno išče minimum plačila, ki ga zaposleni še prenesejo izhajajoč iz lokalnih, z dekretnim socializmom distortiranih razmer, ne glede na vse drugo.
Trdim, da plačilo zaposlenih ne bi zdrknilo navzdol v blato zato ker jih sindikati ne bi "zastopali". Ko sem nekoč tu in na tem trgu poskušal izslediti vrhunskega vodjo projektov, ki bo vodil projekte ne le v deželah bivše Juge, pač pa po potrebi med t.i. "idle time", še Madžarske, Romunije, Bolgarije, Grčije in celotnega srednjega vzhoda, ter občasno v kakšni državi EU, sem spodnjo mejo plačila postavil na korporacijski standard, zgornjo na tržni nivo dosegljivih prodajnih cen, vmesni prostor pa pustil za individulani dogovor.
Od 160 kandidatov sem dobil takšne, ki so "znali" zahtevati v razponu od 1/2 moje spodnje meje, tu je celo bila večina, do nekje recimo malo nad mojo spodnjo mejo. Zahtevo znotraj mojega razpona je postavilo zgolj 5-6 kandidatov. Vzeli smo enega od njih in ne bognedaj koga od onih, ki so bili pripravljeni delati za polovico nižje plačilo. Ker so nam bile ključne povsem druge zadeve. Najmanjši vtomobil iz game proizvajalca Dacia je najcenejši na trgu, pa ga vseeno kupi zgolj peščica ljudi. Comprende?
Reči hočem, da je faktorjev, ki opredeljujejo kako se plača zaposlene zelo veliko in da nizek strošek dela meneđerjem ni edina varovalka do trga v smislu uspeha podjema na trgu.
Slab management in slabo organizirano podjetje vobče lahko strošek zaposlenih stera na minimum in še vedno zabrede v težave na trgu, ker preprosto ne zna tržiti in s svojo celotno dejavnostjo doseči in ohraniti potrebne in fer cene, ki odraža realno vrednost produkta za kupca pod pogoji, ki s penezi še vedno poganjajo operacijo samo. Tisti managerji, ki svoj uspeh in profit za lastnike apriorno naslanjajo na minimizacijo plačila za delo, so zgolj luzerji, ki bodo prej ali slej vgriznili v prah, le še točno se ne ve kako hitro.
Sindikat s tem nima nič.
Nič v korist višanja plačila, nič v korist zaposlenih. Nič v korist napredka stanja v gospodarski okolici, ki naj deluje pozitivno za vse, gospodarsko rast na investitorski in državni strani in maksimizirano plačilo za zaposlene.
Naši sindikati so pa ne le đouk, so nategunska lopovska bleferska, mafiji še najbolj podobna klika, ki delujejo odkrito, javno in neposredno proti zaposlenim. Vsem zaposlenim! Tudi tistim, ki niso njihovi člani.
Združeni predstavnik naših sindikatov, v poslednjih 20@45 praviloma član iste politične opcije kot druga dva "pogajalca", se s predstavnikom vlade(beri - režima) in predstavnikom ne vem koga (CK KPS?), bojda nekih delodajalcev usede za mizo t.i. "socialnih partnerjev", ki ji jaz rečem "miza socialne sramote".
Naj ne pozabim - v smislu predstavljanja interesov vseh zaposlenih na ravni države, je seveda toti sindikalist povsem nekredibilen in nelegitimen in tudi nelegalen.
No, te trije fritzl-vitezi hajduške mize socialne sramote se tam za mizo zmenijo, da se ima zaposlenim po njihovem dekretu plačevati človeka nevredne bedne bruto mezde, s čimer poskrbijo tudi za svoj prispevek k udejanjanju svete boljševiške uravnilovke, ker jim je nekšen višji sveti cilj. Dejanje samo je pa hkrati eden izmed vogalov komunistične tovarišijske dogovorno-ekonomske hiše, ki sistematično suspendira, oz. zelo milo rečeno vsaj inhibira prosti trg.
Doseg tega "dogovora" je da, hočeš-nočeš, funkcionira kot sidrišče za vse plače v državi, česar se oni seveda zelo dobro zavedajo, konec-koncev se zato tudi borijo, hehe. To je bistvena razlika do ZDA recimo, kjer sindikalni dogovori posredstvom državnih zakonov in mehanizmov nimajo neposrednega vpliva na one, ki niso člani sindikata. In četudi bi kdo tako kot sem sam gor opisal izplačeval več kot je tam bilo z dekretom zapovedano, ga čaka strašna davčna kazen, ki de facto na nivoju neto mezd v precejšnji meri sidra tudi te plače.
Potem se taista politična opcija usede za drugo mizo režima in tam koncipira davke in paradavke na delo in prihodke iz dela. Pa samo in izključno na prihodke iz dela opali drakonske stopnje in progresijo. To prispeva k še večjemu efektu v smislu uravnilovke, ter seveda še bolj poglobi dekretnost ekonomije. (Podtalno nadaljevanje socializma na vse možne načine).
Sindikati pri tem sodelujejo, saj so tovariši njihove zamisli in ideje in zahteve do sedaj vedno upoštevali. Kontribucija naših semoličev je tu ta, da okorajžijo komunistični režim da naj "bogati prešiči med delouci" imajo še dve tri visoke stopnje davka, ki štrafajo samo njihove plače. Skratka, še eno antidelavsko in predvsem generalno antinarodno delovanje sindikata.
Sledi vpliv sindikata na podorčju paradavkov, kjer po enakih načeil sindikati dajo svoj doprinos k še nižjim neto plačilom, in še večji uravnilovki doseženi preko mehanizma navzgor neomejenih prispevkov ob navzgor zelo omejenih rentah in zdravstvenih storitvah.
Sindikati v vseh štirih conah somraka v katerih se dogaja klestenje delavskih neto iztržkov sledijo zgolj enemu samemu načelu, ki ga potem na veliko oznanjajo v formi alibija in "dokaza" da so pro-delavski. V resnici so pa samo anti-relativno-bolje plačanim delavcem.
Najprej skupaj z režimom en del odvisno zaposlenih, recimo tisti del, ki služi več kot 1000 EUR bruto, določijo za nekakšnega surogatnega razrednega sovraga, češ to niso zaposleni oz. delavci, pač pa so to "bogati".
Ko je razredni, takorekoč že buržoazno-reakcionarni, hehe, sovrag "in place" pa ves čas na vseh štirih prizoriščih anti-delavskehga delovanja naših sindikatov zasledujejo naši semoliči eno samo načelo: Čimbolj devastirati "bogate" delavce. Ne pomoč "revnim", devastacija t.i. "bogatih delavcev" je cilj!
Ta negativni princip je v njihovih motenih umih polnih škodoželjne fovšljive boljševiške patologije, kao eto zadosten dosežek s katerim potem populistično mahajo pred najbolj deprivilegiranimi delavci, takorekoč, pred manipulirano drhaljo, ki so po materijalnem položaju še nižje od teh stigmatiziranih "tabogatih".
Njihovo sporočilo je v bistvu "Vam smo začrtali in s sidrišči rigidno zabetonirali bedne, človeka nevredne bruto y bogami tudi neto mezde, ma veselite se bratje in sestre, "bogate" delavce smo pa še bolj ugonobili z dohodnino, prispevkom za pokojnine, prispevkom za zdravstvo in z vsem drugim kar je odvisno od sider, ki smo jih postavili za mizo socialne sramote. Recimo nesubvencioniranost vrtcev in podobno.
Za zaključek vas vse pozivam, da pozorno spremljate dogajanje v zvezi z t.i. "pokojninsko reformo" in sindikalno rolo v vsem tem.
Rekapitulirajmo dosedanje dogajanje: Semolič in semoliči slovenistanski ini, delujejo natančno vzdolž frontne črte, ki sem jo prej opisal. Oni so proti (kar je načeloma v redu, a žal bolano-motivirano) ma oni so proti zato, ker bodo reforme bojda prizadele samo revne delavske prešiče ne pa tudi bogate delavske prešiče, ki da so povečini pisarniški molji, na lahkotnih sinekurnih delih, pa eto oni po semoličih lahko delajo f totih pisarnah praktično do smrti. Kaj jim pa manjka? Na toplem so, dobijo malco in prevoz na delo, hehe, za pleničke prejmejo dovolj, fukajo itak že davno ne več, doma jih nihče razen psa ne mara, državi je lepše, če ji ni treba nič izplačati, medtem ko jih sme še naprej reketirati. Etooooooo!
Skratka, če bi komunistični režim reformo oblikoval tako, da one, ki so se dolgo šolali in imajo univerzitetno diplomo penalizira z recimo kar z obveznim delom do 70 let starosti, revne prešiče, ki so običajno nižje izobraženi pa s "samo" 63 let , pa če bi hkrati taiste bogate prešiče penaliziral z uvedbo dveh treh stopenj prispevka, ki so višje kot za "revne" in se jih takoj nameni za "pokojnine" revnih delouskih prešičef, bi Semolič takoj potrdil reformo.
Nič ga ne bi skrbelo, da so njegovi turbokapitalistični fašistični rdeči kleptokamariljniki v zadnjih 20 let pokradli, ali je po njihovi volji noč požrla vplačila v shemo, nič ga ne moti, da višanje praga upokojevanja pomeni škarje, ki v bistvu samo odrežejo del zasluženih rent, ker se dlje dela/kontribuira in več vplača ter hrkati logično manj počrpa, nič ga ne skrbi, da bodo zakon aplicirali tudi za nazaj, kar se počne samo v banarepublikah v rokah narkokartelov.
Njega nič od dejanskih antidelavskih in antinarodnih problemov ne zanima. Njega zanima samo to, da še enkrat v čimveč razpoložljivih mehanizmov vrine komunisitično načelo uravnilovke dosežene z rezanjem prihodkov "bogatih" delavcev navzdol proti nivoju "revnih" delavcev. Kako podcenjevalno do cele nacije! Sporočilo se namreč glasi - računamo izključno na vaš primitivizem in zlonamernost dragi Slovenci.
Skratka, slovenski sindikati so odkrito lopovska organizacija, ki deluje antidelavsko in antinarodno, izključno na liniji udejanjanja komunistične doktrine, za prikrivanje tega dejstva in za alibi pa uporablja bedno trivijalno populistično finto poudarjanja, da se zavzema za penaliziranje "bogatih" delavcev, češ, da je to itakda vedno v korist "revnih" delavcev, v bistvu pa v korist države, ki je v de facto pretežno državnemu kapitalizmu Slovenije, edini kapitalist, ki od vsega tega ima neposreden penezo-koristi. Drugi na seznamu kapitalistov, ki imajo koristi od delovanja slovenskih sindikatov je armada 30 tisoč rdečih turbo-kapitalistov, ki na bogato eksploatirajo dosežke sindikatov kakor sem jih prej elaboriral, da v miru "in an orderlly fashion", brez neprijetnih uličnih puntov, dosežejo zares bedno nizke stroške dela, ker edino tako oni znajo narediti kaj profita.
Slovenski sindikati so lakaji in praetorijanska garda komunističnega režima in to že 20@45. Prej izginejo, prej bo slovenski delavec in državljan svoboden.
A je še ena pot, da se naši sindikati vnormalijo. Oblast mora postati njim nasprotne nekomunistične provinijence, urditev in zakoni morajo biti očiščeni boljševističnega gnoja, trg mora postati prost in svoboden, reprezentativnost sindikatov mora biti limitirana izključno na članstvo, pa bodo oni nalo in čeznočno čudežno nehali biti pro-režimski in nehali delovati anti-svojemu lastnemu članstvu, ter niti enemu več zaposlenemu izven svojega članstva ne bodo krojili usode. Klubi, ki zastopajo izključno interese svojega članstva in točno tolikšno legitimiteto imajo na trgu.
P.S.
Ker sem na začetku obljubil, da bom malo osvetil "zaščito zaposlenih vsebovano v zakonu", evo še to:
Slovenski prodajnik, ki je tako kot Hrvaški imel plačilo cca 100 tisoč EUR letno 50% fiksno 50% varijabilno, je bil od države zahvaljujoč verjetno sindikatom, strašno "zaščiten". Moral sem mu plačati še 800 EUR regresa, vožnjo na delo in malico. Ker je tako kot hrvaški imel služben avto uporabljan v službene namene, mu vožnje nisem plačeval, pa je njegova zaščita na letni ravni znašala cca 2000 EUR. Toliko naj bi prejel več neto kot hrvaški. Dobro?
A resnica o "zaščiti" je bila drugačna. Zaradi davčnega primeža je naš zaposleni firmo koštal več za celih 8900 EUR, potem je še sam zaradi davčnega primeža prejel za cca 8000 EUR nižji neto. Plus, boniteta za uporabo avta na Hrvaškem se plača kot procent od mesečno plačanega najema (20% od 800 EUR), torej 160 EUR, pri nas pa se je plačevalo 50% od 2% od vrednosti avta (50000 EUR vreden Audi A4), skratka v totalu 340 EUR nižji mesečni neto, letno 4200 EUR samo iz tega naslova.
V totalu je naš slovenski prodajnik , zaščiten po semoličevskem strašnem boju za njegove pravice, prejel cca 10 tisoč EUR manj letno, firmo pa je stal skorja 9000 več. Je pa imel garantirano malco in prevoz in regres, hehe in buuuuuuhahaha. Grejt sakses! Žvaka za seljaka! Potemkinovski slovenistanki komunističnođamahirijski nateg.
Rezultat: Prodajnike smo pri širjemu poslovanja nekega dne nehali zaposlovati v SLO in smo jih raje zaposlili na Hrvaškem, da o Srbiji s 15% EDS niti ne govorim. Vse to je še en posredni nevidni udar na "zaščitene" Sloveniji. In ta je najhujši. Ko najbolj kakovostna delovna mesta bežijo stran iz Slovenije. Grejt sakses! To smo poskrbeli za svoje otroke in vnuke in to fpičkomaterino poskrbeli.
Zavedajmo se, s takšnim režimom, s takšno smrdljivo ureditvijo smo vsi mi, volivci, ki kamariljo volimo in kamarilja, ki nam to smrdljivo nečastno ureditev, vzniklo v motenih nategunskih umih, v parlamentu v zakone pretaka, do svojih otrok in svojih vnukov en sam Fritzl do Fritzla. Četudi se eni seveda tega en zavedajo. Pa vesele praznike še naprej, pizdeki, jebala vas strahopetna poniglavost in zajedalska rentarska nečastnost, ki se fer, transparentne, poštene igre izogiba in se jo boji ter se zateka v sladkosti đabalebarjenja na račun tretjih!
Ni komentarjev:
Objavite komentar